Kako obravnavamo nasilje? Odvisno od kulture in tradicije

Ljubljana – Čeprav v EU veljajo isti standardi ter so države zavezane istim načelom in konvencijam, se pri posredovanju v primerih nasilja, zlasti med partnerji in nad otroki, kažejo s kulturo in tradicijo pogojene razlike. Strokovnjaki, ki naj bi pomagali žrtvam, se povsod srečujejo s številnimi etičnimi dilemami.

Konec meseca se bo končal triletni projekt »Kulturna srečevanja v intervencah proti nasilju« (CEINAV), ki so ga pri Mirovnem inštitutu izvajali v okviru evropskega programa humanističnih raziskav HERA. Raziskovali so, kako razlike v nacionalni zgodovini, kulturi, jeziku in tradicijah vplivajo na okvire in delo strokovnjakov, ki so pristojni za intervencije proti nasilju.

»Osredotočili smo se na tri oblike nasilja: medpartnersko, fizično zlorabo in zanemarjanje otrok ter trgovino z ljudmi za namen prostitucije. Raziskovalci iz štirih držav, Nemčije, Anglije/Walesa, Portugalske in Slovenije, smo hoteli poglobljeno preučiti, zakaj se pristopi k intervencijam razlikujejo, kljub temu da se celotna EU očitno strinja, kaj je treba storiti, in tudi zakaj intervencija včasih ne doseže svojih ciljev, posebej pri ženskah in otrocih, ki to podporo najbolj potrebujejo,« je opisala dr. Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta, ki je projekt vodila.

Pregon pogosto pred zaščito

»Ob izkušnjah profesionalcev smo hoteli slišati predvsem glasove žensk in otrok, ki so nasilje trpeli. Zanimala so nas vprašanja, kot so: Kako se tisti, ki so odgovorni za intervenco, spopadajo z vsakdanjimi, konkretnimi dilemami? Kako prepoznajo nasilje? Kdaj intervenirajo? Kako se premikajo po tanki črti med dolžnostjo prijaviti nasilje in vodenjem postopka s soglasjem žrtve in tako, da se ona sama odloča o korakih, ki jih bo storila? Kako doživljajo intervenco tisti, ki so jo izkusili na lastni koži? Kaj jim je najbolj pomagalo, da so se rešili iz nasilnega odnosa? Ali so jih institucije dodatno viktimizirale? Ali so pripadnice in pripadniki manjšin obravnavani drugače? Ali so bili otroci upoštevani kot sogovorniki v procesu intervence? Gledali smo na 'dobre prakse', kot nekaj, kar primarno ocenjujejo tisti, ki naj bi jim koristile,« je dejala sogovornica.

Obstajajo zgodovinski in kulturni vzorci, od katerih je odvisno, kako bo potekal postopek. Države z daljšo tradicijo feminističnega gibanja se odzivajo podobno, denimo Nemčija in Anglija, kjer imajo posebne servise za pripadnike manjšin in migrante. »Veliko je podobnosti v načinu razmišljanja, da 'kultura' in 'običaji' vplivajo na pripravljenost žrtev, da sodelujejo v postopkih. Pogosto se domneva, in to je očitno dediščina evropske kolonialne in rasistične preteklosti, da so 'drugi', pripadniki manjšinskih kultur, ki prihajajo iz 'tretjega sveta', bolj tolerantni do nasilja in so ga tudi pripravljeni trpeti. Zato kljub temu da na načelni ravni vsi zanikajo razlike v obravnavi žrtev, obstaja diskriminatorna obravnava, denimo romskih žensk ali migrantk. V veliko primerih je v postopku intervencije namesto zaščiti dana prednost pregonu kriminalnega dejanja. Seveda mednarodni standardi človekovih pravic zahtevajo, da se nasilje nad ženskami in otroki ter njihova zloraba kriminalizirata. Vendar mora biti zaščita pred nasiljem postavljena v ospredje smernic za ukrepanje, tudi če je v navzkrižju s kazenskim pregonom,« je nekatere ugotovitve strnila sogovornica.

V študiji so sodelovali z vsemi deležniki pri obravnavi nasilja. »Ključne dileme so zadevale vprašanja prepoznavanja nasilja, denimo kako in kdaj vprašati po njem in kako sprožiti postopek tako, da se spoštuje avtonomija vpletene osebe, ali kako balansirati med dolžnostjo ukrepati proti kaznivemu dejanju ter spoštovanjem dostojanstva in okoliščin žrtev. Dileme so težke, saj gre pogosto dobesedno za vprašanje življenja. Napaka je lahko usodna. Vendar zaščite kot osrednje odgovornosti vpletenih strokovnjakov, služb in institucij ne bi smeli razumeti le kot zaustavitev nasilja. To je samo prvi korak, pri nas pa se pri tem pogosto konča. Pomembna je tudi zaščita v smislu podpore na poti v življenje onkraj trpljenja, pri ponovni izgradnji samih sebe in družbenih vezi,« je prepričana dr. Vlasta Jalušič.

Samoodločba je ključna

Poslušali so ženske in mladostnike, ki so prestali nasilje in intervencijo. »Nismo jih prosili, naj nam opišejo, kar so trpeli, pač pa da povedo, kako so doživljali intervencijo, začenši s trenutkom, ko so prvič pomislili, da bi poiskali pomoč. Zgodbe nam povedo največ. Iz njih lahko razberemo, kaj je tisto, kar najbolj pomaga. Zaveza držav, da intervenirajo v situacijah nasilja, ki pa je v praksi povezana s kulturo 'upoštevanja pravil', lahko ustvari vzorec, kjer je nadzor v rokah strokovnjakov, o katerih se domneva, da vedo več o nasilju in o tem, kako ga končati, od tistih, ki ga trpijo. Stalen etični izziv je, kako vzpostaviti sisteme, ki ponujajo tako zaščito kot pregon. Še vedno velja, da žrtve sodelovanje v pregonu pogosto doživljajo kot pomanjkanje nadzora in ponižanje.«

Vprašanje samoodločbe žrtve o prijavi nasilja in nadaljnjih korakih je ključno. »Dileme ni pri prijavljanju nasilja nad otroki, čeprav sta tudi tu pomembna pogovor in pojasnilo, pri otrocih, ki so dovolj veliki, pa tudi neko soglasje. V intervjujih smo videli, kako strašno je, ko je otrok zgolj postavljen pred groba dejstva in je, denimo, brez poprejšnje vednosti odvzet iz družine. Pri odraslih je drugače, saj bi morala biti praksa takšna, da sami odločajo o svojih korakih in o svojem življenju.

Žrtve nasilja so ponavadi potisnjene v situacijo, ko že tako ne morejo odločati o svojem življenju, in prav gotovo si ne moremo želeti, da bi tisti, ki jim dajejo 'pomoč', ta vzorec ponavljali,« je poudarila soavtorica študije. Po njenem mnenju je problem tudi to, da etične interakcije s tistimi, ki potrebujejo zaščito in podporo, ne morejo biti oblikovane le z zatekanjem k pravilom, pač pa morajo biti v dialogu z žrtvijo in vključevati razmislek, kaj bi lahko bile namerne in nenamerne posledice različnih ravnanj.