Tiskane izdaje
Ministrstvo za obrambo dvomi o smotrnosti vzpostavljanja nacionalne garde zaradi pomanjkanja obrambnih sredstev, profesorica ljubljanske fakultete za družbene vede Maja Garb, strokovnjakinja za sociologijo vojaške organizacije, pa pravi, da se ji takšna ideja ob dejstvu, da že obstaja strateška vojaška rezerva, zdi čudna.
Potem ko je župan Zavrča Miran Vuk, ki je lani pogosto sestankoval z vodjo stranke SDS Janezom Janšo, pred časom napovedal vzpostavitev vaških straž, ki naj bi ustavljale »nekontrolirane horde« beguncev v njegovi občini, je strokovni svet največje opozicijske stranke prejšnji teden predlagal ustanovitev nacionalne garde za zaščito države. Garda naj bi bila podrejena generalštabu Slovenske vojske, a sestavljena bi bila iz »pravih« domoljubnih mladcev, starih od 18 do 35 let. Bilo naj bi jih 25.000.
Grošelj: Premalo prostovoljcev
»Niti nacionalna garda niti katerikoli drug sistem popolnjevanja rezerve ne rešuje temeljnega problema: državljani se ne odzivajo na vabila k sodelovanju v tovrstnih strukturah oziroma nastane težava v trenutku, ko se začne njeno aktiviranje, saj to predstavlja tveganje za njihovo civilno zaposlitev in eksistenco. To bo po mojem mnenju tudi dejavnik, ki bo pomembno vplival na to, da zapisano število 25.000 mož ne bo nikoli doseženo,« meni obrambni strokovnjak Klemen Grošelj. Pravi, da o doseganju takšnih številk lahko govorimo le v obvezniških sistemih, medtem ko je na podlagi prostovoljstva to zelo težko doseči: »Delna izjema tukaj so, denimo, gasilci, a tudi pri njih je vedno več težav s popolnjevanjem operativnih struktur.«
Garb: O tem nočem
Niti na obrambnem ministrstvu si ne belijo glave s predlogom SDS. Sporočili so nam, da na mizi nimajo nobenega uradnega, konkretnega predloga, tisto pa, kar vedo, je z vidika pomanjkanja tako državnih kot obrambnih sredstev po njihovem mnenju nesmisel.
Preden bi v državi kot neke vrste vojaško rezervo vzpostavili nacionalno gardo, pravi Grošelj, bi morali opraviti posvet o tem, ali ostajamo pri sedanjem profesionalnem modelu ali pa se vrnemo k obvezniškemu popolnjevanju, a to je po besedah Grošlja politični tabu oziroma tema, s katero se izgubljajo politične točke in podpora javnosti. Druga težava tovrstne rezerve je po Grošljevih besedah to, da Slovenska vojska (SV) nima dovolj inštruktorjev in poveljniškega kadra, ki bi upravljal tako imenovano nacionalno gardo in ji poveljeval: »Nedelujoči sistem vodenja in poveljevanja pa vodi v pomanjkanje vojaške discipline in nered, kar je velik problem vseh vojaških organizacij, če nimajo primernega vodenja in poveljevanja.«
Kje in kako bi delovala
Poleg pomanjkanja kadra in financ bi bil proces načrtovanja tako številne rezerve oziroma garde po Grošljevih besedah dolgotrajni proces, ki po njegovem trdnem prepričanju ne bi bil izvedljiv brez uvedbe splošne vojaške obveznosti. Tudi glede teritorialne razmestitve tovrstnih enot bi se v primeru varovanja državne meje in podpore pri ravnanju z begunci pojavilo vprašanje, kako bi takšna enota delovala. Grošelj pravi, da bi bili pripadniki uporabljeni tudi zunaj lastne teritorialne in geografske enote, kar pri njihovi uporabi spet zahteva logistično in materialno podporo, tako kot jo potrebujejo vse druge enote in sile SV oziroma obrambnega sistema.
Težave z Natom
Velika težava predlagane garde je po Grošljevih besedah tudi to, da je njena uporaba omejena le na Slovenijo, »kar pomeni, da SV svojih obveznosti v okviru kolektivne obrambe (Nato), kjer naj bi jih izvajala tudi z rezervo, ne bo mogla več izvajati, saj naj bi bila garda nadomestila obstoječo rezervo«. Predlog SDS o nacionalni gardi je po Grošljevem prepričanju mogoče obravnavati le kot neko podlago za javno razpravo, ki pa lahko odpre zelo veliko vprašanj. In ni rečeno, pravi Grošelj, da ima država na ta vprašanja tudi že pripravljene odgovore.
