Štrukelj: Ljudje čakajo na priložnost, da politiko kaznujejo

»Če premier napoveduje nov varčevalni zakon, nam sporoča, da vlada stavkovnega dogovora ne namerava upoštevati.«

čet, 02.08.2012, 06:00
Če bi vztrajali pri predlaganih rešitvah holdinga, bi se konfederacija odločila za referendum.

Ljubljana – Eden ključnih protagonistov sindikalne scene je predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja ter glavni tajni sindikata vzgoje in izobraževanja (Sviz) Branimir Štrukelj.

Z vlado bije več interesnih front, od plač javnih uslužbencev, posegov v raziskave in izdatke visokošolskih zavodov, in tudi pri Slovenskem državnem holdingu. Če jih vlada pri tem ne bo upoštevala, napoveduje referendum, jeseni pa še en konflikt, če ne bo upoštevala preteklih dogovorov s sindikati.

Zakon za uravnoteženju javnih financ (Zujf), zaradi katerega ste stavkali, počasi kaže oprijemljive posledice. Kako ste zdaj zadovoljni z doseženim na pogajanjih?

Vtis v javnosti, da smo se sindikati pogajali o celotni vsebini zakona, je napačen. To ni res. Sindikati javnega sektorja smo se usklajevali o zelo majhnem delu, ki zadeva plače in stroške v javnem sektorju. Sviz, ki je verjetno bil odločilen pri podpisu tega stavkovnega dogovora, je pogojeval umik 50 členov, da bi privolili v znižanje plač. Zakon je izpolnil pričakovanja, da bo katastrofa in vse narobe. Nekaj podobnega kot z Zujfom je vlada hotela ponoviti s holdingom, izbrala je isti princip: časovno stisko, enostranske informacije o stanju v državi, izkoriščala grožnje, kako se bodo odzvali finančni trgi.

Pri vprašanju holdinga vas politika zapleta v kadrovske spore, tudi med posameznimi sindikati. Kako boste ravnali, če bo politika, tudi opozicijska, dosegla dogovor in storila, kar bi radi preprečili – če bo ohranila neposredni vpliv na upravljanje podjetij v državni lasti in tudi na upravljanje zasebnih sredstev javnih uslužbencev, ki jih tam zastopate?

Tu se je zgodil pomemben obrat. Ko je bil zakon umaknjen – zdaj vemo, da tudi zaradi pritiskov OECD – in smo v konfederaciji napovedovali referendum, če bi bil zakon sprejet, je bilo rečeno, da bosta ustanovljeni dve skupini. Ena politična in druga interesna, ki bosta iskali soglasje pri upravljanju državnega premoženja. Po pismu, ki je s finančnega ministrstva prišlo po tem, je jasno, da se sindikate in delodajalce izriva in da se teža seli na politično odločanje. V tem primeru bodo imeli politično večino, da zakon izglasujejo. Pripravljenost, da upoštevajo naše poglede in interese, bo minimalna in zgolj formalna. S tem nas marginalizirajo, to pa seveda povečuje verjetnost konflikta s sindikati. Če bi vztrajali pri predlaganih rešitvah glede sestave nadzornega sveta in če bi Modro zavarovalnico izvzeli iz Kada, potem bi se konfederacija odločila za referendum.

Pa je takšen interesni referendum mogoče dobiti, proti sebi bi imeli celotno politično elito, ki obvladuje javno mnenje?

Nasprotno, to bi bilo pomembno zagotovilo, da bi referendum zagotovo dobili. Ljudje namreč komaj čakajo na priložnost, da politiko kaznujejo za neresna in neodgovorna ravnanja.

Če se vrneva k varčevalnemu zakonu, ali vlada upošteva dogovorjeno?

Na robu konflikta smo bili, ko je poskušala spremeniti enega od normativov v šolstvu, čeprav je v sporazumu jasno zapisano, da se bodo vsi normativi v izobraževanju dogovorili, ne le dogovarjali, v socialnem sporazumu. Preden so se pogajanja o socialnem sporazumu začela, je vlada poskusila normativ spremeniti enostransko. Logika je bila ta: poglejmo, kako se bodo odzvali, in če se bodo dovolj milo, bomo nadaljevali.

Obeta se in tudi izvaja se že, nova geometrija porazdelitve sredstev za raziskovalno dejavnost in delovanje visokošolskih ustanov. Ali to pripomore k ciljem koalicijske pogodbe o večji racionalnosti in učinkovitosti delovanja teh ustanov?

Pri visokošolski dejavnosti je vlada delovala nerazumno in v nasprotju z večino drugih evropskih držav, ki jim sicer sledimo v ponavljanju varčevalne histerije. Večina držav je za izobraževanje in znanost precej manj zmanjšala sredstva ali pa ju je izvzela, bleščeča skupina šestih držav pa jih je celo povečala. Bizarno dokazovanje ministra Turka, da nam gre v izobraževanju predobro, je nekaj, kar smo od resornega ministra doživeli prvič. Ta gorečnost gre tako daleč, da celo manipulirajo s podatki. Če k temu dodamo koalicijsko zavezo, da bodo spodbujali ustanavljanje zasebnih šol in vrtcev, se je težko znebiti občutka, da gre za strategijo zmanjševanja pomena javnega šolstva in da je kriza zgolj priložnost za spreminjanje temeljnih razmerij o izobraževanju v državi.

Kako boste ravnali, če bo po sedanjih ekonomskih gibanjih za reševanje državnih financ potreben še en rebalans in še en varčevalni zakon, ki bo spet udaril po vseh ključnih javnih izdatkih?

Predsednik vlade zelo rad poudarja, da se je dogovoril s sindikati, kar je res. Vlada se je ob tem zavezala, da bodo tudi leta 2013 sicer res še nekatera znižanja, vendar so glede na stavkovni sporazum možnosti za dodatna znižanja pri plačah ali odpuščanjih zaprte. Če predsednik vlade napoveduje nov varčevalni zakon, nam neposredno sporoča, da vlada stavkovnega dogovora, ki ga je podpisala s sindikati, ne namerava upoštevati. S tem bi nas odrešila vseh obveznosti, je pa zelo verjetno, da bo jeseni, tudi zaradi drugih razlogov, nastal konflikt z zaposlenimi v javnem sektorju, verjetno pa tudi z zaposlenimi v zasebnem sektorju.

Koliko ste za nastali katastrofalni javnofinančni položaj odgovorni sindikati? Vam je žal, da ste privolili v reformo plačnega sistema z velikim finančnimi posledicami, ki vam zdaj grozijo ne le z znižanjem plač, temveč tudi z odpuščanjem?

Moj odgovor, kot odgovor glavnega tajnika Sviza, je lahek: ta sindikat z Virantom namreč ni podpisal osnovne kolektivne pogodbe, ker se ni strinjal z nekaterimi plačnimi nesorazmerji. Ravnanje sindikatov je bilo takrat racionalno, pokazala se je možnost za izboljšanje plač. Država je tista, ki je v celoti odgovorna, ker ni poskrbela za takšno reformo, ki bi jo lahko tudi izvedla. Sindikati za to absolutno nismo odgovorni. Mi smo organizacije, ki skrbimo za parcialne interese svojih članov, vlada pa je dolžna skrbeti za skupne interese. A tega ni naredila predvsem zato, ker so bile pred vrati volitve.

Po nekaterih ocenah, tudi nekdanjega ministra za delo, ste sindikati s tem, da ste ustavili strukturne reforme, predvsem pokojninsko, »pridelali« približno 300 milijonov dodatnih izdatkov, ki jih ta vlada zdaj brzda z ad hoc varčevalnimi zakoni. Kako boste ravnali ob napovedani novi reformi?

Nobenega dvoma ni, da bo vprašanje pokojninske reforme za sindikate resno vprašanje, pri katerem morda ne bomo zadržali enotnosti, kot smo takrat, ko smo reformi nasprotovali.

Prijavi sovražni govor