Tiskane izdaje
Ljubljana − Socialni partnerji se že več mesecev pogajajo o mali reformi trga dela. S predsednikom Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušanom Semoličem smo se pogovarjali, zakaj se sindikatom zdi, da spremembe delovne zakonodaje sploh niso potrebne, o aktualnih zadevah in njegovi naslednici.
Zakaj menite, da ne potrebujemo reforme?
Zagotovo ne potrebujemo sprememb, ki jih zahteva večina delodajalskih organizacij, in temu zadnje čase odkrito sledi tudi predsednik vlade s pritiski na resorno ministrico Anjo Kopač Mrak.
V Sloveniji smo še vedno žrtve neoliberalnih vrednot in ciljev, ki se neprijazno kažejo zlasti skozi besede »potrebne so strukturne reforme«. Strukturne reforme, sodeč po njihovi vsebini, praviloma vedno pomenijo zmanjševanje delavskih pravic. Postale so sinonim za krčenje pravic. V konfliktu, ki seveda obstaja, hočejo bogastvo, ki ga družba ustvarja, če zelo poenostavim, deliti bolj v prid kapitala kot v prid dela.
Zahtevajo večjo fleksibilnost trga dela, ki izvira iz napačnega razumevanja, ki se v Sloveniji odkrito zagovarja, namreč da obstoječa stopnja delavskih pravic ovira gospodarski razvoj. Skupina delodajalskih organizacij, ki zahteva spremembo odpovednih razlogov, to utemeljuje z, po našem prepričanju, napačnim izhodiščem, češ da so prekarni delavci, brezposelnost, brezposelni starejši posledica delavcev, ki delajo za nedoločen čas. Pravijo, da bi več zaposlovali, če bi imeli možnost hitreje in lažje odpuščati. Naše stališče je povsem nasprotno. Slovenija ne potrebuje spreminjanja delovnopravne zakonodaje, ampak dosledno spoštovanje sedanje.
Že zdaj obstajajo trije zelo močni odpovedni razlogi, ki so lahko do delavcev izjemno kruti: krivdni, poslovni in razlogi nesposobnosti. Torej imajo instrumente, vendar je zanje zelo moteče, če morajo kakšno stvar delavcu dokazati. Njihovo vztrajanje pri uvedbi porušenega zaupanja kot odpovednega razloga je točka, ki ji bomo absolutno nasprotovali. Če bodo politiki šli po tej poti − upam, da ne bodo, kljub pritiskom predsednika vlade −, se igrajo z ognjem. Členi, ki govorijo o odpuščanju, so najbolj boleči za delavca. Ne gre samo za formalističen pravni pristop, odpuščanje ni samo ekonomsko, ampak tudi socialno, etično in moralno vprašanje. V tem delu sindikati niti teoretično ne moremo privoliti v spremembe.
Ministrica je napovedala, da brez soglasja socialnih partnerjev ne bo vlagala zakona o delovnih razmerjih, predsednik vlade pa pričakuje reformo. Kje vidite ločnico med SMC in SD?
Ni mogoče spregledati, da predsednik vlade javno pritiska na ministrico za delo, naj spremeni zakon o delovnih razmerjih in olajša odpuščanje. Pričakujemo, da ministrica ne bo klecnila pod temi pritiski. Da so zahteve povsem napačne, dokazuje tudi raziskava OECD, po kateri je v Sloveniji individualna zaščita delavca pred enostransko odpovedjo pod povprečjem članic te organizacije.
Nesporno to idejo v vladi najbolj zagovarja minister za gospodarstvo Zdravko Počivavšek. Sam sicer teh vprašanj ne spuščam na strankarsko raven, čeprav lahko špekuliram, da je nekaj na tem, bližajo se volitve in utegnejo biti obračuni tudi med njimi. Zame je preprosto dejstvo, da predsednik vlade zahteva nekaj, kar je v nasprotju s pričakovanji vseh sedmih sindikalnih central, ki tvorijo ekonomsko-socialni svet. Če bo treba in če bomo ocenili, da gredo politiki predaleč, bomo tovrstna sporočila zelo hitro začeli dajati.
Predlogi so, da se iz minimalne plače izvzamejo vsi dodatki. Kakšno je vaše stališče do tega?
Minimalna plača je prišla v Slovenijo na zahtevo sindikatov, ko smo pred mnogo leti sprejemali neki socialni sporazum. Je garancija, da ne bi v pohlepu po dobičkih, ki gredo zelo pogosto po poti zniževanja plač, šli predaleč. To je spodnja meja, dogovorjena med nami.
Prejšnja definicija minimalne plače je bila krivična, ker je nekdo dobil minimalno plačo, tudi če je delal ponoči, ob nedeljah, med prazniki. Pred tremi leti smo zahtevali, da morajo ti ljudje dobiti enake dodatke kot drugi. Delodajalci so nas zavrnili. Zbrali smo ustrezne podpise in vložili zakon, ki so ga potem poslanci sprejeli brez glasu proti.
Vemo, da tudi sedanja definicija minimalne plače ni dobra. Idealno bi bilo, da bi imel delavec pravico do minimalne plače, ki je nekaj čez 800 evrov bruto, brez dodatkov na delovno dobo, uspešnost in posebne pogoje. To je slabost definicije. Sam bom vedno podpiral vse predloge, ki bodo povečevali delavske pravice in dvigovali standard.
Pojavlja pa se problem, povezan s plačnim sistemom. Sedanji plačni modeli niso dobri, ker imamo v kolektivnih pogodbah razrede, ki so pod minimalno plačo. Čeprav se pogajamo zanje, delavec od tega nima nič. To je nerazumno. Normalno bi bilo, da bi bila minimalna plača točka, kjer startajo vse druge.
Na čelu sindikata ste od leta 1991. Kako bi danes ocenili stanje delavskih pravic?
Trdno sem prepričan, da bi bilo življenje veliko slabše, če ne bi bilo sindikatov. Nobena delavska pravica ni dana od ne vem koga. Kdor misli, da je kaj podarjeno in večno, živi v nekem drugem svetu, ki ga že dolgo ni več. Za vsako pravico se je treba boriti. Mi smo bili vpeti v mnogo spopadov, marsikaj smo tudi dosegli. Od odprave zakona o zamrznitvi plač s splošno stavko leta 1992, do ustavitve predloga o uvedbi enotne davčne stopnje in predloga privatizacije pokojninskega sistema ter s tem odprave medgeneracijske solidarnosti. Nasprotovali smo pokojninski reformi, ko so hoteli uvesti 43 let delovne dobe za polno starostno pokojnino, česar večina delavcev ne bi mogla doseči in kar bi bila pot v veliko revščino.
Bil je tudi kak neuspeh. Če pogledam, s čim bi se morali bolj odločno spoprijeti – govorim v množini, ker sem samo govornik te organizacije, imamo 22 sindikatov, ki se med sabo dogovarjamo – je to kalvarija pri odpravljanju družbenega premoženja, kjer se je zgodilo ogromno krivic, bili smo priča enostranskemu bogatenju na račun delavstva, veliko tovarn je propadlo. Nekatere stvari bi morali bolj odločno braniti na cesti. Sindikalno delo je večplastno, čim več si želimo doseči v dialogu, za mizo, ampak ko nas nočejo slišati in vse to odpove, pa se v skladu s tradicijo borimo s protesti, stavkami.
Ko so Mercator prodajali Agrokorju, so vam zagotovili, da bodo delovna mesta ohranili. Menite, da jih bodo res?
Tukaj je več zgodb. Mi smo bili generalno proti prodaji Mercatorja Agrokorju. Nismo obremenjeni s tem, ali je kapital domač ali tuj, saj sta oba lahko takšna in drugačna. Pri Agrokorju smo opozarjali, da je v tem poslu nekaj nelogičnega. Da kupuje tisti, ki je ekonomsko šibkejši. Slutili pa smo, da bodo prodajo vseeno izpeljali, in smo morali zaščititi interese zaposlenih. Našemu sindikatu trgovine se je vendarle uspelo dogovoriti, da so bile vključene določbe, ki vsaj še nekaj let ščitijo delavce pred lumparijami, ki se lahko zgodijo zaradi teh dogodkov v Agrokorju. Absolutne zaščite seveda ni, ker če se bo zgodil popoln krah, bo težko.
Dve ali tri leta pred prodajo me je poklical nekdo iz Agrokorja, češ da me Ivica Todorić vabi v Zagreb. Takrat nisem vedel, kdo je. Nenavadno se mi je zdelo, da mene vabi v Zagreb. Odgovoril sem, da če želi govoriti z mano, naj pride v Slovenijo. Sogovornik je bil osupel nad mojim odzivom. Na vprašanje, zakaj bi se rad pogovarjal, mi je odgovoril, da smo sindikati vplivni in da vplivamo na javno mnenje. Potem nismo imeli več stikov. Ta dogodek pa kaže, da ko si kapital postavi neki cilj, ne izbira sredstev za njegovo dosego.
Jeseni se poslavljate. Kdo vas bo nasledil?
Četrtega oktobra bo kongres, dosežena je visoka stopnja soglasja, da bo kandidirala Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Zelo dobro pozna organizacijo in je deležna velikega zaupanja. Imeli smo demokratične postopke in je edina kandidatka. Že od začetka je izstopala kot osebnost.
Vtis je, da članstvo v sindikatih upada.
Ne, je treba biti natančen. V absolutnih številkah verjetno res, ampak so razlike po posameznih dejavnostih. Sindikalna organiziranost v Sloveniji je 25 odstotkov, to nas še vedno drži tik nad evropskim povprečjem. V javnem sektorju ni bilo nobenih padcev, stopnja organiziranosti je izredno visoka. V industriji je različno. Osip je povezan z zlomom gospodarskih panog: tekstil, gradbeništvo in lesna industrija.
Pri nas je težava velika razdrobljenost sindikatov. Imamo osem ali celo devet sindikalnih central in cel kup sindikatov, ki niso v nobeni centrali. Manjka zavesti, da povezani in združeni lahko kaj dosežemo. Več sindikatov ne pomeni več pravic. V evropskem prostoru se kaže, da je pri mediteranskem tipu sindikatov, kjer jih je veliko, manj pravic, na severu pa so bolj koncentrirani, a so uspešnejši.
Drug problem, ki je evropski, pa je, da imamo na trgu dela vse več razdrobljenosti, ljudi, ki delajo kot s.p.-eji, kot prekarci ali pri manjših obrtnikih. Za nas je to izziv.Kar zadeva vodstev sindikalnih central, ki smo v ekonomsko-socialnem svetu, je, v nasprotju z obdobjem pred kakimi 10 leti, zdaj izjemno dobro sodelovanje. Se usklajujemo in skupaj nastopamo. Po podjetjih pa je še vse mogoče. Sploh tam, kjer je v enem podjetju po sedem sindikatov.
