Študenti nezadovoljni s sistemom štipendiranja

Ljubljana – Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije bo letos za študij Slovencev v tujini namenil 3,5 milijona evrov, kar je nekaj manj kot lani. Se pa pri tem razpisu iz leta v leto postavljata isti vprašanji: Zakaj ga, kljub podobnim pomislekom, ne spremenijo in, predvsem, ali gredo sredstva v prave roke?
To nakazuje tudi izkušnja Marka Bucika, ki je od avgusta podiplomski študent mednarodnih odnosov na Elliott School (univerza Georgea Washingtona). Ta je na lestvico revije Foreign Policy za omenjeno študijsko področje uvrščena kot sedma najboljša na svetu. Med približno tisoč prijavljenimi je bil eden od stotih, ki so ga sprejeli.

Namesto slovenske 
ameriška štipendija

A pojdimo po vrsti. Bucik se je maja lani prijavil na razpis javnega sklada za sofinanciranje stroškov v višini 12 tisoč evrov na leto. Ne da bi vedel, ali bo štipendijo dobil, je avgusta odšel v ZDA. Novembra, torej tri mesece po tem, ko se je njegov študij že začel, pa so mu s sklada sporočili, da mu štipendija ne bo dodeljena, saj glede na kriterije – smer študija, povprečna ocena in znanstvene objave – ni dosegel dovolj točk. Za povprečje jih je dobil 20 (od 30), pri preostalih dveh kriterijih pa nič; pri prvem zato, ker je družboslovec, pri drugem pa, ker njegov članek ni bil ločeno vpisan v Cobiss. Kljub temu da so, kot je razvidno iz odločbe, ugotovili, da je znanstvena monografija, katere del je njegov članek, v to bazo vpisana.

Na odločbo se je decembra pritožil, a odgovora, čeprav so zakonski roki že potekli, še ni prejel. So mu pa marca sporočili, da bo pritožba rešena »z zamudo« zaradi »vzpostavitve informacijske podpore novemu zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev«.

Ob tem ne gre spregledati, da je Bucik kot eden izmed dveh tujih študentov dobil štipendijo omenjene ameriške univerze; ta mu sicer kot zasebni štipenditor plačuje šolnino, ki znaša nekaj manj kot 39 tisoč evrov.

»Sistem ni smiseln, ampak formalnopravno vzdržen«

Zato ima 33-letnik glede sistema štipendiranja številne pomisleke. Kot ključnega navaja časovni potek izbire. Sklad sprejme odločitev, kdo bo štipendijo dobil, šele pozno jeseni, torej po začetku študijskega leta, zaradi česar se morajo nekateri študiju v tujini odpovedati, čeprav so bili na univerzo sprejeti in bi morda tudi dobili štipendijo sklada.

Bucik zato predlaga razmislek o uvedbi dveh rokov: za zgodnje in poznejše prijave. Če kandidat junija še nima pisma o sprejemu, verjetno odhaja na univerzo, ki ni tako izjemna, na podlagi lastnih izkušenj zatrjuje študent. S takšnim načinom izbire pa, dodaja, sklad podpira odhod na univerze, ki so podobno kvalitetne kot slovenske, namesto da bi dal prednost tistim, ki so bili sprejeti na vrhunske šole.

Drugič, kriterijev je po Bucikovem mnenju premalo, ti pa so preveč enostavni. Razlog za »pozitivno diskriminacijo v korist naravoslovja je razumljiv in razumen«, a ne toliko. Obstajati bi morale vmesne možnosti, ki bi še vedno prednostno obravnavale naravoslovce, vendar ob tem dale možnost tudi drugim poklicem. »Mislim, da glede na trenutno stanje potrebujemo tudi dobre družboslovce,« je kritičen Bucik. Preveliko prednost prinaša tudi že samo ena znanstvena objava, dodaja.

Po Bucikovem mnenju bi morali upoštevati tudi delovne izkušnje, kakovost univerze in bolj kvalitativno oceno kandidata. A sklad se je, kot ugotavlja, namesto za smiselnega odločil za formalnopravno vzdržen sistem, kar je škoda tako za kandidate kot za davkoplačevalce. »Proceduralno pravilno izpeljan razpis, ki ne doseže svojega cilja, je nepotreben,« zatrjuje.

Slovenci se redkeje odločajo za študij v tujini

Ni veliko Slovencev, ki se odločijo za študij v tujini – ti po podatkih Eurostata študirajo v drugih državah EU redkeje od povprečja –, zato bi bilo prav, da bi sklad v prihodnje prilagodil razpise potrebam študentov, pojasnjuje Romana Zidar s fakultete za socialno delo. Zdaj se za študij v tujini najverjetneje odločajo predvsem tisti, ki bi si lahko strošek v primeru negativne odločbe pokrili sami. Tako po mnenju Zidarjeve verjetno nehote vzpostavljajo nekakšno socialno selekcijo med kandidati, zato bi moral biti razpis, trdi, odprt do porabe sredstev oziroma usklajen s prijavnimi roki po posameznih državah. Še zlasti ker je lani dobilo štipendijo samo 110 študentov. Profesorica se strinja, da bi moral imeti razpis več kriterijev, nerazumljivo pa je selekcioniranje na podlagi področja študija. Mnogi družboslovci in humanisti namreč delajo v gospodarstvu in pomembno prispevajo k razvoju podjetništva.

Eden od ciljev strategije ekonomskih migracij do 2010 je, dodaja, spodbujanje mednarodne mobilnosti s štipendijsko politiko, predvsem za povečanje števila naših študentov na vodilnih univerzah v ZDA, Kanadi in Evropi. A z izključevanjem določenih področij in ozkim naborom kriterijev obstoječi razpis ne sledi temu strateškemu cilju, kritično ugotavlja Zidarjeva.

Na javnem skladu 
pomisleke zavračajo

Večino v tekstu zapisanih pomislekov na skladu zavračajo. Prvič, izdaja odločb šele jeseni je med drugim posledica ogromno nepopolnih vlog – lani jih je bilo od 306 le 36 popolnih. So pa pri preverjanju, kot pove Darinka Trcek iz sklada, ugotovili, da večina zavestno odda nepopolne vloge. Nekateri – po odgovoru sodeč, gre za manjšino – pa zahtevanih dokumentov maja, ko razpis poteče, res še nimajo, ker postopki na univerzah še niso zaključeni. In ker »poskušamo zajeti čim več raznolikosti«, ostaja roki enaki. Pa čeprav so, trdijo, že iskali ustreznejše rešitve.

Hkrati pa »skladno z zakonom o splošnem upravnem postopku stranke, ki so oddale nepopolne vloge, sklad pisno pozove k dopolnitvi«, in sicer v realnem roku. Končno odločitev morajo sprejeti v dveh mesecih od zadnje prejete popolne vloge. A, kot pove Mitja Horvat s pravne fakultete, ni zakon kriv za časovni potek razpisa. Odločitev, kdaj bodo izdane odločbe, je odvisna od delovanja sklada, ta pa »bi moral pri reševanju vlog delovati hitreje in dovolj zgodaj objaviti razpis, in sicer z roki za vlaganje vlog, ki bi omogočali za študente bolj prijazno delovanje sklada«.

Drugič, kot zagovarja Trckova, gre pri vseh merilih za to, da so objektivni, jasni in ponovljivi (da točkovanje vedno prinese enak rezultat, ne glede na to, kdo ga izvaja). Omogočajo tudi, da vsakdo pred oddajo vloge v primerjavi s preteklimi leti ugotovi možnosti za štipendijo. In predvsem zagotavljajo, da bodo izbrani najboljši. Po njihovem mnenju rezultati potrjujejo, da dosegajo zastavljene cilje – predvsem z vidika štipendiranja profilov, ki jih Slovenija najbolj potrebuje. Petinsedemdeset odstotkov štipendistov je bilo lani vpisanih na katero izmed najboljših 500 univerz na svetu, 40 odstotkov pa na katero od najboljših 100 šol. So številke dovolj dobre in predvsem načrtna posledica? Po mnenju Zidarjeve je »glede na zastavljene cilje, ki v veliki meri odražajo relativno enodimenzionalno politiko sklada in posledično države, mogoče sklepati, da gre na ravni države za slučajno posledico«.