Talci botra brez Imena

Skoraj popolna večina si vas gotovo sem ter tja želi skobacati iz neopaženosti. Super manjšina, izbranci, se anonimnosti otepajo kot vampir čemaža, ako ne česna. Anonimnosti pa dajmo ime – anonimka.

Izreci napačno besedo, skušaj en sam zamah proti toku, nikar, da bi se naprezal na drugi breg (iste reke), vržen boš na seznam, ki ga sestavlja boter brez Imena. Kar nekaj je talcev, ne bom jih našteval po abecedi, ne po teži njihove družbenomoralne nevzgojenosti, celo kronološko, vzročnostno, bom morda ošiben.

Gregor Virant – nekoč zelo (pri)ljubljeni minister kot predsednik Zbora za republiko ni hotel več biti le ministrant, izvijač v rokah stranke, ki je ponavadi največja tako v opoziciji kot na položaju. Pa je prek nepodpisane depeše hipoma dobil Nevidno moč, moč v združbi podvrste homo sapiensov, ki jim pravijo homoseksualci, s katerimi naj bi daleč od oči (javnosti), daleč od (uradno bijočega) srca, onegavil po državi. Še huje, strankarsko je želel, neupoštevajoč desno pravilo, svojevoljno brazdati, kot vemo, za trenutek postal zvezda stalnica političnih naskakovalcev prihajajoče sveže oblasti, stopil je celo na rame tistega, ki bi mu moral segati do pasu. Pa izvemo, kako je vlekel nadomestilo za brezposelne ministre in hkrati mastno služil s svetovalnimi pogodbami. Hitro je spet segal do kolen – kot se spodobi.

Detel(a) nagajivček

Pa Peter Jambrek, boter desnice – ja, Puzo, tako pač je – eden iz bratstva državotvorja pred dvajsetimi leti, ustanovitelj in prvi predsednik Zbora, ki ga je Virant ponečedil. Kdor med demosijado ni maral ta desnih, za tega je bil Jambrek eden najnemar(a)nejših. In si drzne podpreti Virantovo soliranje in odpadništvo, ga opredeliti kot nevprašljivo – eks minister Gregor (pa nič) je medtem zrasel v izdajalca, simbol previrantstva – in začnejo nekdanjega ustavnega sodnika in notranjega ministra ignorirati prijatelji, diskreditatorji – pisec anonimke je v otroštvu gledal Detla nagajivčka – pa mu naprtijo, kako je davno tega oprezal po Dunaju za slovenskim pisateljem Levom Detelo. Kot sodelavec policije, ki dela tajno. Jambrek pod psevdoimenom Vito.

Potem Jani Soršak, pred leti neanonimen kot šef Urada za varstvo konkurence, fejst fant, kot eden Virantovih konjenikov pretendent za notranjega ali pravosodnega ministra. Pa se zadeve, zaveze, predšestodecembrske zahteve začno rahljati, pa se pridko Soršak spridi, postane špec posoda za lulat, pove, kako so njegova morebitna položaja pretopili v Virantovo nadaljnje vodenje parlamenta. Ja in? Z neba pade, kako je imel Jani Soršak, še ko je bil odličnjak, zaprte oči, ko jih ne bi smel imeti, ko se je fantomsko barantalo z Večerom, cajtengom. Po Večeru so se napadanemu še kako naslednji dnevi poznali, kandidat ni bil več, je šel pa k soprogu Urške Bačovnik vprašat, če ima lovke vmes pri spisih, pod katere pozabi odtisniti ime in priimek. Ali videlo. Od tam se je vrnil (deloma) pomirjen.

Pa načelovalec naših pisateljev, Veno Taufer, ima sina Vita – kar je enako Jambrekovemu vzdevku, vsi so povezani! –, gotovo je eden gradnikov okopov, s katerimi se kultura želi otresti objema telesnosti, izobrazbe in znanstvenega napredka. Ja? Brezimnež nam zaupa, kako je bil tudi Taufer službovalec Udbe, Esdeveja ali kako, ki mu je v Londonu, v slovenski sobici britanskega BBC zrihtala malo dela, veliko denarja in mu par nalog naložila. Za po službenem času. Ne vem, mu je kdo od sostanovcev stopil v bran, se pa vprašam, kje so silni fajfarji in pogr(v)rkovalci, ko jim kulturo, na katero so se desetletja tako ali drugače šlepali, raztapljajo v ničes. Še velečastiti Drago je svoj protest tako ljubko ubesedil, da ne vem, je četrta črka njegovega priimka č ali š?

In zadnji, pa ne najmanj pomemben. Zadnji ta hip. Senko Pličanič, na Virantovi jakostni lestvici tretjeuvrščeni izzivalec za ministra za pravosodje in javno upravo. Še preden se je, pravijo, da kot se šika, ubranil zasliševalcev v parlamentarnem odboru, ga je dosegla brezimna obtožnica, da je odvisnik in družinski nasilnež. Mu je že nekdo vnaprej moral prebrati misli, ki jih je Pličanič na predstavitvi ubesedil, ja, da se bo zavzemal, naj tožilci ostanejo pod njim, pravosodnikom, in naj ne potujejo k onemu, ki bi nekoč, tega je že davno, moral biti Soršak, sedaj pa je nekdo tretji. Tudi od fare.

Majer ima moda

Pa Zoran Janković, tudi ta je storil nedopustno, nedopustno se mu je zgodilo, relativno je zmagal na volitvah, takoj so ga, in vso njegovo zalego, oblekli v trenirke. In tako bi si upal opredeliti, da je Tomaž Majer tako rekoč častni anonimnež, saj je imel moda, da se je pod svoje bolj ali manj globoke, a tople misli podpisal. Z imenom, priimkom. Malo je takih, kot je Majer. Če sploh je kateri. Če sploh je.

Kajpada nikakor ne bi želel v nič dajati krilatico Hopla, kaj pa, če je vse res! Seveda, lahko je, a poleg tega je res še vse kaj drugega, sedmega. Relativno, kajpak. Nervirajoč, neferplejast je morda le tajming, časovnica odmerkov vakcine, ki naj bi moralno obolele vrnila na pravo pot. Ne vem, a mora greh zoreti, dozoreti, je rastna doba dvajset, trideset let? Odvisno od potreb sejalca.

Zagotovo sem koga spustil, a ga v anonimnosti pustil nenamenoma. Drži pa tudi, da seznam talcev, ki ne bodo padli, morda le za hip klecnili, postali, ni zaključen, nova zaporedna številka je že vnešena, manjkajo samo ime, priimek in pošiljatelj bez dveh identifikacijskih besed.

Pa saj je anonimiranje samo brezplačniško časnikarstvo z drugimi sredstvi. Cenejše, hitrejše, brez ali z lažnimi razpošiljavci. Skrb vzbujajoče se mi zdi le: kako, za zlodeja, če je vsaj polovica v javnost scurljanega res, vsi, kakor so dolgi, široki in grešni, uidejo kazni?