Tiskane izdaje
Predsednik republike Danilo Türk je v okviru kampanje za ponovno izvolitev v četrtek poskusil s pogovorom, v katerem so mu lahko uporabniki Facebooka v živo zastavljali vprašanja. Podobno avanturo bo še kdaj ponovil, je dejal po intervjuju v živo in dodal: »Če se bo treba še česa naučiti, se bom pa naučil.«
Türk se je v enournem pogovoru dotaknil najbolj vročih političnih dilem v državi kot tudi nekoliko lahkotnejših in spletnemu mediju bližjih tem. Tako smo lahko izvedeli, da predsednik nasprotuje vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo in hitri razprodaji državnega premoženja kot tudi, da se najraje sprošča na kolesu in ob nordijski hoji. Seveda tudi ni pozabil zavrniti očitkov o zapravljivosti svojega urada in se opravičiti za spodrsljaj iz leta 2009, ko je razpravo o Hudi Jami označil za »drugorazredno temo« – kar mu politični nasprotniki najraje očitajo.
»Zame je današnja izkušnja neke vrste eksperiment, saj takega pogovora še nisem imel. Zato bom razmislil, kako je to delovalo, kakšni so občutki ljudi, ki delujejo na Facebooku, in bom to rade volje še kdaj ponovil,« je občutke po pogovoru opisal predsednik. S tem je tudi napovedal, da bo komunikacija po spletnih socialnih omrežjih očitno pomemben del njegove kampanje in da volivcev ne bo nagovarjal le med tradicionalnim srečevanjem z njimi na terenu in volilnih stojnicah.
Komunikolog Domen Savič opozarja na nekonsistentnost takšne uporabe spletne komunikacije. »Danilo Türk je med svojo prvo predsedniško predvolilno kampanjo zelo zanimivo in ažurno uporabljal spletno komunikacijo, ki jo je po izvolitvi popolnoma zanemaril in po mojem mnenju s tem jasno povedal, da jo razume predvsem kot del ustvarjanja lažne bližine, ne pa kot resen kanal za poslušanje mnenj splošne javnosti,« je kritičen sourednik portala E-demokracija.
Pomoč tradicionalnih medijev
Spletno politično komuniciranje se je po zadnjih nekaj volitvah res prijelo oziroma postalo zelo priljubljeno, priznava Savič, a svetuje previdnost, ko komunikacijo razumemo kot indikator politične odprtosti in želje po približevanju javnosti. Ta fenomen so sodelavci portala E-demokracija poimenovali »ustvarjanje lažne bližine«, s katerim se politik navidezno poskuša približati javnosti in dajati vtis, da pri odločanju upošteva mnenje volivcev, dejanski odločevalski procesi pa se dogajajo za zaprtimi vrati in brez večjega vpliva javnosti. »Twitter in Facebook v slovenskem političnem prostoru ne bi dosegala take popularnosti med politiki, če komunikacije po njiju ne bi pridno povzemali klasični množični mediji brez kakršnekoli interpretacije oziroma kritike,« meni Savič.
Tako posameznih političnih »čivkov«, kot je bil, denimo, odziv premiera Janeza Janše na znižanje bonitetne ocene Sloveniji: »Vlada se nič ne čudi. To je odgovor tistim, ki so julija vladne ukrepe razglasili za prehitre.« Ali poziv predsednika DZ Gregorja Viranta, da je »dozorel čas za ukinitev državnega sveta. Nimamo denarja za financiranje nepotrebnih institucij. Naj bo naša prednost enostavna država«, Savič ne jemlje preveč resno. Po njegovem mnenju namreč pomenijo predvsem necenzuriran prehod v klasične medije, ne pa tudi približevanja javnosti in neposredni komunikaciji z njo.
Razlika v komuniciranju
Pri tem obstaja tudi pomembna razlika med komuniciranjem po obeh največjih socialnih omrežjih. Sourednik portala E-demokracija pojasnjuje, da Twitter – v nasprotju s Facebookom, ki je poleg komunikacijskega kanala hkrati tudi zabaviščni center, zbirka osebnih podatkov in oglaševalska mreža – temelji skorajda izključno na povezovanju uporabnikov v omrežje in dvosmerni komunikaciji med njimi. Če k temu prištejemo še zelo visoko hitrost komuniciranja, ne preseneča, da je na twitterju po nekaterih podatkih kar dve tretjini svetovnih voditeljev.
Tako je namreč ugotovila globalna raziskava Twiplomacy, ki jo je letos izvedla belgijska družba za odnose z javnostmi Burson-Marsteller. Daleč najbolj priljubljen politik na Twitterju je s skoraj 19 milijoni sledilcev ameriški predsednik Barack Obama, med vplivnimi tvitarji pa najdemo, denimo, tudi nemško predsednico Angelo Merkel, francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ruskega premiera Dmitrija Medvedjeva in celo tibetanskega duhovnega vodjo dalajlamo. Seveda pa je drugo vprašanje, kdo od vodilnih voditeljev sam piše tvite. Raziskava Twiplomacy navaja, da je takšnih le 30.
Pri nas poleg predsednika vlade Janeza Janše (SDS) med drugimi aktivno tvitata tudi ministra in njegova strankarska kolega Žiga Turk in Vinko Gorenak, generalni sektretar vlade Božo Predalič, poslanci Jani Möderndorfer, Tamara Vonta, Roman Jakič (vsi PS), Jožef Jerovšek (SDS) in evropska poslanca Mojca Kleva (SD) in Lojze Peterle (NSi). Razen PS, DL in Desusa so aktivne tudi vse parlamentarne stranke, od nedavnega pa so s pomočjo volilnih štabov navzoči tudi vsi trije glavni predsedniški kandidati Danilo Türk, Milan Zver in Borut Pahor. Po twitterju pa medije in javnost dosegajo tudi zunajparlamentarne stranke.
