Tiskane izdaje
Janja Hojnik na Pravni fakulteti v Mariboru je prepričana, da neudeležba Hrvaške na današnjem zaslišanju, ko bi lahko pojasnili vzroke za odstop od pogodbe, ne vpliva na proces. »Veseli me dejstvo, da arbitraža nadaljuje svoje delo skladno z arbitražnimi pravili, ki predvidevajo, da če se ena stranka ne udeleži zaslišanja, lahko arbitraža nadaljuje postopek. Enako je predvideno v primeru, če katera od držav ne predloži ustreznih dokumentov v podporo svojih navedb. Se pravi: arbitraža bo nadaljevala presojo brez hrvaških stališč, najbrž na podlagi preteklih vlog in zapisnikov s preteklih zaslišanj. Ker gre za meddržavni spor, pa ne bi mogla kar sklepati, da bo hrvaška odsotnost pomenila kar arbitražno odločitev v prid Slovenije. Vsekakor je Hrvaška v primeru odsotnosti na izgubi v tem smislu, da bodo Slovenijo arbitri poslušali, Hrvaške pa ne,« meni Janja Hojnik, profesorica na Pravni fakulteti v Mariboru.
Na zrelostnem izpitu
Po njenih besedah je odločitev arbitraže, glede na arbitražna pravila (32. člen), dokončna in zavezujoča za obe stranki, državi sta pa zavezani brez odlašanja to odločitev spoštovati. »Je pa to odločitev, ki je vezana na mednarodno pravo – ne denimo na nadnacionalno pravo, kakršno je pravo EU, kjer se lahko, na primer, obsojeni državi članici za nespoštovanje sodbe sodišča EU izreče neposredna denarna kazen, denimo z odbitkom sredstev iz skladov EU. Zato bo tudi izvršitev arbitražne odločbe omejena na mednarodno pravo, ki pa je bolj v mejah diplomatskih ukrepov in pritiskov, denimo, same Slovenije, če Hrvaška odločitve ne bi spoštovala (ali pa celo s kakšnimi blokadami – hrvaškega vstopa v schengen ali v evrsko območje), ali institucij EU, ki so naklonjene k mirnemu reševanju meddržavnih sporov, sploh na Balkanu.«
Hrvaška stran omenja bilateralne oblike reševanja vprašanja v okviru mednarodnega prava. Ali je to v tej fazi uresničljivo? »Tudi ta rešitev je mogoča, predvidena je tudi v že omenjenih arbitražnih pravilih, kjer piše, da če stranki arbitražo obvestita, da sta se dogovorili o rešitvi zadeve, bo arbitraža postopek končala. Pri tem niti ni treba navajati nobenih dodatnih utemeljitev, zakaj sta šli državi v rešitev zadeve mimo arbitraže. Koliko je uresničljivo, težko presodim, vendar bi bila rešitev mimo arbitraže znamenje zrelosti obeh držav.«
Slovenija v tem pogledu, po mnenju dr. Janje Hojnik, lahko vsaj posluša hrvaški predlog. »Hrvaška je najbrž seznanjena s svojim položajem, dejstvom, da od arbitraže enostransko zelo težko odstopi in da ji odločitev, ki naj bi ji bila arbitraža naklonjena, ni v korist. Začetek konstruktivnega reševanja nerešenih vprašanj med obema državama bi bil vsekakor zaželen, vendar glede tega nisem preveč optimistična, če se ozrem na preteklo zavlačevanje Hrvaške za kakršne koli dogovore s Slovenijo,« je strnila mednarodna pravnica.
Neresna pobuda
A poskusi izmikanja Hrvaške od spoštovanja mednarodnih zavez nima le pravnih, ampak tudi geopolitične posledice. Evropska komisija je včeraj pred nadaljevanjem dela arbitražnega sodišča sporočila, da še naprej podpira delo tribunala, ki je zavezano k določitvi meje med članicama Evropske unije. Komisija je, zanimivo, tudi pozvala obe državi, da naj spoštujeta odločitve arbitražnega sodišča.
Analitik Borut Šuklje pravi, da je vzroke za delovanje Hrvaške treba iskati v spoznanju, da bi lahko postal arbitražni sporazum matrica za reševanje podobnih sporov, v katere je vpletena Hrvaška, tega pa si ne želi. Vzroke, da evropska komisija vztraja pri arbitraži, pa je mogoče iskati v dejstvu, da se je ta mehanizem pokazal za najpriročnejše sredstvo za reševanje zapletenih mejnih sporov v balkanski regiji. Šuklje spomni, da je bila evropska komisija tudi boter arbitražnemu sporazumu. »To ni bil več samo dogovor o rešitvi mejnega spora med dvema državama, temveč je postal obvezujoč mednarodni dokument o rešitvi spora in določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Iz zavezujočih mednarodnih obvez pa ni mogoče kar izstopiti ali se delati, da jih ni. Tudi zato, ker je bil prav ta dokument ključen za nadaljevanje hrvaških pogajanj o polnopravnem članstvu v EU in tudi zato, ker je v eni izmed različic sporazuma obstajala določba o časovni pogojenosti dela arbitražnega sodišča in polnopravnim članstvom sosednje države v EU,« pravi nekdanji diplomat.
In kaj meni Šuklje o predlogu hrvaškega zunanjega ministra, da bi državi znova sedli za pogajalsko mizo in iskali mejno rešitev? Kovačev predlog praktično pomeni, da bi tudi Slovenija odstopila od arbitražnega sporazuma. »Odgovor Slovenije je lahko razmeroma preprost, da spoštuje podpisane mednarodne obveze in ratificirane sporazume ter da ima sosednja država možnost predlagati sodišču takojšnjo uveljavitev že usklajenega in parafiranega bilateralnega sporazuma, tako imenovanega sporazuma Drnovšek-Račan,« pravi Šuklje.
