Ustavno in evropsko sodišče kot zadnje upanje

Odškodnine za izbrisane: »Ne gre le za pravice izbrisanih, ampak za zaupanje ljudi v sodstvo,« menijo v Društvu izbrisanih.

Objavljeno
23. februar 2014 18.28
25.2.2009 Ljubljana, Slovenija. Manifestacija ob 17. obletnici izbrisa na Presernovem trgu.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Ljubljana – »Ustavno in evropsko sodišče sta naše zadnje upanje. Upamo, da bo tako v Strasbourgu kot v Sloveniji spoštovanje prava in človekovih pravic prevladalo nad političnimi interesi. V igri niso le pravice izbrisanih, ampak zaupanje ljudi v sodstvo.«

Tako sporočajo člani Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS), ki so se zbrali na letnem zboru. Na njem so opozorili, kot nam je pojasnil Matevž Krivic, da »kljub jasni pilotni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz junija 2012 tudi sedanje, domnevno levosredinske slovenske vlade, ne skrbi, kako pošteno popraviti 22 let stare krivice, ampak se trudi na vse mogoče načine, da bi se tej svoji pravni in moralni obveznosti izognila. Pri tem se ne sramuje niti zavajanja odbora ministrov Sveta Evrope, ki nadzoruje izvrševanje sodb ESČP. Da ESČP ne bi bilo zavedeno s temi popolnoma neresničnimi informacijami, zdaj isto, kar smo sporočili odboru ministrov, sporočamo tudi neposredno ESČP«.

Z zakonom o odškodninski shemi za izbrisane, ki ga je državni zbor sprejel novembra lani, se je sicer država zavezala, da bo posameznemu upravičencu za vsak mesec izbrisa izplačala 50 evrov odškodnine, po sodni poti pa bo ta lahko znašala največ trikratni znesek odškodnine iz upravnega postopka. Toda ESČP je v sodbi šestim izbrisanim za 20 let izbrisa priznalo odškodnino za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov, medtem ko zakon o odškodninski shemi za isto obdobje priznava 9600 evrov za nematerialno in materialno škodo skupaj.

Najbolj očitne kršitve

Zakon, ki ga DIPS že izpodbija pred ustavnim sodiščem, po prepričanju društva ne sledi niti sodbi ESČP niti slovenski ustavi, najbolj očitne kršitve med drugim pa so:

• sodba ESČP odloča ločeno o odškodnini za materialno in nematerialno škodo; naš zakon netransparentno pomeša ti dve bistveno različni vrsti odškodnine, z nesprejemljivimi posledicami tudi za pravice dedovanja;

• kar zadeva višino odškodnine, ta ni resna: 40 do 50 evrov na mesec bi bilo lahko sprejemljivo kot odškodnina za nematerialno škodo (okrog 50 odstotkov zneska, ki ga priznava sodba ESČP), toda minimalni znesek materialnih stroškov za ljudi brez dohodkov je po veljavnem slovenskem pravu 260 evrov na mesec; zato je predlog DIPS 300 evrov, seveda samo za osebe brez vsakršnih dohodkov v tistem času;

• zaradi sedanje ekonomske krize se lahko te odškodnine izplačajo v 20 in ne v petih letih; celo to dinamiko bi lahko državni zbor upočasnil ob koncu vsakega leta na podlagi poročila vlade, če bi finančne razmere v državi to terjale.