Zdravniki proti evtanaziji, filozofi za

Dr. Pavel Poredoš: Bolniki praktično nikoli v času umiranja ne izražajo želje po predčasni smrti.

Objavljeno
04. februar 2015 16.32
jer/UKC, skupne omarice
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ljubljana − Ne zgodi se pogosto, da bi imel odbor za zdravstvo kar dve nujni seji v enem dnevu. Danes popoldne in zvečer ju je imel. Prva je bila posvečena evtanaziji, poleg odbora za zdravstvo pa bo prisotna tudi komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti. Pobudnik za sejo je bila stranka Zaab, za njo pa poslanec Jani Möderndorfer, ki je v gradivu za sejo med drugim zapisal:

»Kot zagovorniki pravice do evtanazije se zavzemamo za to, da se posamezniku prizna pravica, da umre, seveda na podlagi lastne in zdravniške presoje, ko je zanj najbolje, in na način, ki mu prihrani neznosno trpljenje ... Pomeni, da bi uzakonitev evtanazije neozdravljivo bolnim omogočila, da nekaznovano sprejmejo avtonomno odločitev o tem, kdaj in na kakšen način bodo umrli in da jim ostali − zdravniki, zdravstveno osebje, svojci, prijatelji − pri tem nekaznovano pomagajo.«

Zaab je predlagal sklep, naj ministrstvo za zdravje s sodelovanjem drugih institucij organizira široko javno razpravo o vprašanju evtanazije v Sloveniji. Ker je odboru danes zmanjkalo časa, niso sprejeli nobenega sklepa, nujno sejo pa bodo nadaljevali prihodnjič.

Zdravniki opozorili na številne zlorabe

V dobrih treh urah in pol razprave o evtanaziji v odboru za zdravstvo v državnem zboru je bilo slišati različna mnenja o nasilni prekinitvi človekovega življenja.

Predstavniki zdravniških organizacij in Komisije republike Slovenije za medicinsko etiko so odločno zavrnili možnost, da bi zdravniki izvajali evtanazijo, kot tudi to, da bi bila v Sloveniji nujna razprava o evtanaziji. Poudarili so, da tudi Svet Evrope, evropski odbor za bioetiko in evropsko sodišče za človekove pravice pozivajo evropske države, naj ne uzakonijo evtanazije, prav tako pa so se oprli na svoje desetletne izkušnje. Zdravniki so drug za drugim povedali, da so bili z veliko umirajočimi v njihovih zadnjih trenutkih in da bolniki praktično nikoli v času umiranja ne izražajo želje po predčasni smrti. »Pomagajte, prosim, da dočakam jutro, da še enkrat vidim svojo hčerko,« je izpričal prof. dr. Pavel Poredoš ton običajne želje umirajočih.

Zdravniki so opozorili tudi na številne zlorabe, ki se dogajajo v treh evropskih državah, ki imajo evtanazijo uzakonjeno. Gre za številne usmrtitve bolnikov brez njihovega soglasja.

Katoliška cerkev podpira nedotakljivost življenja

Takšno mnenje je tudi v celoti podprl in argumentiral Tadej Strehovec v imenu Komisije za pravičnost in mir Slovenske škofovske konference. Povedal je, da katoliška cerkev absolutno podpira nedotakljivost življenja. »Evtanazija oropa človeka za proces umiranja, do katerega ima vsakdo pravico,« je dejal in ravno tako pozval, da naj Slovenija sledi evropskim priporočilom, ki evtanaziji nasprotujejo.

Pribac: »Zdravniki pripovedujejo mite o evtanaziji«

Drugače pa sta menila filozofa Igor Pribac in Friderik Klampfer, ki sta se zavzela za pravico do avtonomne izbire trenutka smrti za hudo bolne, zdravniki pa bi po njunem mnenju morali ljudi tudi predčasno aktivno pripeljati do smrti, če si le-ti to želijo. Menila sta, da zdravniki pripovedujejo »mite o evtanaziji«, ki ne držijo. Omenjala sta tudi dejstvo, da je evtanazija zelo poceni, zgolj 100 do 200 evrov. Nujna se jima zdi odprta javna razprava o evtanaziji in njena uzakonitev v Sloveniji.

Vsi prisotni pa so enovito zagovarjali potrebo po dostopni in čim boljši paliativni oskrbi, torej lajšanju bolečin v času umiranja. Zdravnica Mateja Lapuh, ki je koordinatorica državnega programa za paliativno oskrbo, je ta program natančno predstavila in povedala, da zelo dobro deluje na Gorenjskem, potrebno pa bi ga bilo uvesti enakomerno po vsej državi. Za to je potreben denar.

Nevzdržne razmere v intenzivnih enotah

Druga seja se je začela ob 19. uri. Posvečena je bila nevzdržnim razmeram pri zdravljenju bolnikov v intenzivnih enotah UKC Ljubljana. Najbolj pereče je, da ležijo v istih sobah hudo bolni z različnimi nalezljivimi boleznimi, kar je značilnost nerazvitih držav, ne pa Evrope. Intenzivne enote UKC so bile zastavljene leta 1974, ko je bil UKC dokončno zgrajen. Takrat najsodobnejša bolnišnica je v 40 letih zaradi nevlaganj sodobnost izgubila. Poleg prostora primanjkuje tudi kadra − tako sester kot zdravnikov.

Poročilo s seje si lahko preberete v prispevku: Konzilij poslancev o bolnem UKC