Večina beguncev si želi ostati v Ljubljani

Ljubljana – Letos je Slovenija azil – status begunca ali subsidiarne zaščite – podelila 69 ljudem. Ti imajo po podelitvi statusa pravico, da se preselijo v katero od integracijskih hiš, lahko pa si poiščejo zasebno nastanitev, kar pa je vse prej kot preprosto. Iz več razlogov.


Naša država je zadnja leta priznala begunski status v povprečju približno 40 ljudem na leto. Z njihovo nastanitvijo po odhodu iz azilnega doma ni bilo večjih težav ali pa so bile te takšne, da niso bile pogosto deležne pozornosti javnosti. V Ljubljani so v integracijski hiši, kjer lahko ostanejo največ 18 mesecev, tri bivalne enote za skupaj 15 ljudi, v Mariboru pa je na razpolago 16 bivalnih enot, večinoma garsonjer, kjer lahko živi 60 ljudi.

Glede na zaveze Slovenije, da bo v okviru mehanizma solidarnosti do konca leta 2017 sprejela 567 prosilcev za azil, ki so zdaj v Grčiji in Italiji, in bodo zelo verjetno dobili begunski status, je pričakovati, da bo teh kapacitet premalo. Kot smo že poročali, je ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) pred dnevi objavilo javno zbiranje ponudb za opremljene prostore v Mariboru za 45 do 60 ljudi. »Ministrstvo bo s tem pomagalo reševati stanovanjske težave oseb s priznano mednarodno zaščito v začetnem obdobju vključevanja, v katerem obiskujejo programe pomoči pri integraciji, urejajo potrebne dokumente, začnejo iskati zaposlitev, se učijo slovenskega jezika, si poskusijo ustvariti socialno mrežo, ne da bi morali skrbeti še za iskanje nastanitve,« so pojasnili na MNZ.

Premalo v Ljubljani

Kljub temu pa si precej beguncev želi v zasebno nastanitev, torej najem sobe ali stanovanja. A ne le zato, ker bi se želeli čim prej osamosvojiti, temveč ker si želijo ostati v Ljubljani, kjer pa je integracijska hiša večinoma zasedena. »Predvidevajo, da bodo v prestolnici laže našli delo, ker imajo tu več znancev med tistimi, s katerimi so skupaj prišli, tukaj pa je tudi več podpornih organizacij,« razmišlja Irena Zajc, predsednica Društva za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur Odnos, ki v okviru projekta Pomoč pri integraciji za osebe z mednarodno zaščito beguncem pomaga najti sobe in stanovanja. »Iščemo jih na trgu, prek oglasov, saj do neprofitnih niso upravičeni. Vedno že po telefonu povemo, za koga gre, da ne delamo dodatnih poti, če ima najemodajalec zadržke. Srečujemo se z različnimi komentarji, imamo pa tudi pozitivne izkušnje, ko ljudje rečejo, da nimajo težav s tujci, ali jim celo dajo prednost,« je opisala Irena Zajc.

Po njenih izkušnjah je veliko predsodkov, pri nekaterih zaradi barve kože, pri drugih zaradi muslimanske vere, navzoč je strah pred terorizmom ali skrbi zaradi vzdrževanja reda in čistoče. »Ena gospa je bila, na primer, pripravljena odstopiti pol hiše eni družini, brez najemnine, zgolj za povračilo stroškov. Ker je bilo to v manjšem kraju, je bil njen pogoj, da ti ljudje ne bi izstopali in da ženska ne bi bila pokrita. Zgodbe so različne. Tudi po tem, ko se že najde namestitev, so včasih težave. Moški, ki prihajajo iz Sirije, imajo včasih drugačen življenjski ritem. Pozno hodijo spat, zvečer pa kuhajo in se družijo, kar najemodajalcem, posebno če živijo v isti hiši, ne ustreza. Zato se potem dogovorijo za omejitev nočnega življenja in obiskovalcev.«

Težko brez varščine

Sobo ali stanovanje za begunca bi načeloma morali najti v 14 dneh po pridobitvi statusa, kar jim je do letošnjega aprila kar uspevalo, od tedaj pa je precej težje. Takrat je namreč začela veljati novela zakona o mednarodni zaščiti, s katero je vlada ukinila izplačilo premostitvenih sredstev ob izselitvi iz azilnega doma. »Niso več upravičeni do te enkratne pomoči, kar ponavadi pomeni, da nimajo niti prebite pare, kaj šele za varščino. S posameznimi najemodajalci se je sicer mogoče dogovoriti, da ne zahtevajo varščine ali da jo, na primer, razdelijo na tri dele, ki jih potem plačajo pri najemnini. Dokler je bil denar za varščino, smo bivališče našli v dveh tednih, zdaj se je ta čas zavlekel,« je dejala predsednica edine organizacije, ki se formalno ukvarja z iskanjem stanovanj za begunce; samoiniciativno pa to počne tudi nekaj aktivistov in prostovoljcev.

Potem ko begunec sklene najemno pogodbo, jo predloži MNZ, da je upravičen do prejemanja nadomestila za najemnino za 36 mesecev, če sam nima lastnih sredstev za preživljanje. Ta znaša toliko kot denarna socialna pomoč – 288 evrov. Ljudje z mednarodno zaščito pa so upravičeni še do denarne socialne pomoči in otroških dodatkov. »Pri iskanju nastanitve smo omejeni z višino nadomestila. Težave so posebej pri družinah, saj se socialni transferji med seboj izključujejo oziroma zaradi prejemanja enega dobijo manj drugega. Imamo, na primer, samohranilca z otrokom, ki zdaj dobi manj denarja, kot bi ga, če bi bil sam. Za stanovanje oba skupaj dobita 240 evrov.«

Sami poravnavajo obveznosti

Osebe, ki so upravičene do prejemanja denarnega nadomestila, to navadno dobijo nakazano na osebni račun, nato pa same poravnajo obveznosti do stanodajalca, so nam pojasnili na MNZ. »Izjemoma, ob privolitvi najemnika in stanodajalca, pa lahko MNZ finančno nakazilo nakaže neposredno stanodajalcu.«

Prvega avgusta je bilo v Sloveniji 322 ljudi z mednarodno zaščito. Od tega jih je 37 bivalo v integracijskih hišah, sedem v drugih primernih kapacitetah, preostali pa so živeli v zasebnih nastanitvah.

Denarno nadomestilo za zasebno nastanitev je od januarja do avgusta letos prejemalo 69 ljudi, v vsem letu 2015 pa 80 ljudi.

MNZ sicer ne določa oblike nastanitve beguncev, meni pa, da tem prav selitev v zasebno stanovanje omogoča, da bi čim hitreje zaživeli samostojno. Ta pot pa je včasih polna ovir.