Virant: Bojim se, da je vlada izgubila nadzor nad številom zaposlenih

Ljubljana – Avtomatično napredovanje javnih uslužbencev je največja pomanjkljivost javnega sektorja, opozarja nekdanji minister za javno upravo in prvi mož zadnje reforme plačnega sistema Gregor Virant.

Vlada in sindikati so v pogajanjih o sproščanju varčevalnih ukrepov še vedno razdvojeni. Vladni pogajalci si želijo popraviti zakon o sistemu plač, sindikalni pa vztrajajo pri postopnem sproščanju veljavnih ukrepov. Je kompromis med njimi mogoč?

Socialni dialog je gotovo pomemben, vendar je v slovenskem javnem sektorju dosegel absurdno točko, saj vlada brez soglasja sindikatov sistemsko ne more ničesar popraviti. Nujne popravke plačnega sistema, kot je ustavitev avtomatizmov pri napredovanju javnih uslužbencev, bi vlada morala ustaviti tudi brez soglasja sindikatov. Prihranek pri tem bi lahko namenili nagrajevanju zaposlenih po uspešnosti, ki je še vedno zamrznjeno zaradi varčevalnih ukrepov.

Če ne dosežejo dogovora, se bodo vsi varčevalni ukrepi iztekli januarja, kar je za javne finance nevzdržno. Vlada bi lahko to preprečila z interventnim zakonom.

Vladna pogajalska izhodišča glede postopnega sproščanja ukrepov so odgovorna in razumna. Če sindikati ne bodo pripravljeni sprejeti razumnega dogovora, je interventni zakon mogoč scenarij. S tem bi podaljšali varčevalne ukrepe, vplivali na omejevanje zaposlovanja in povzročili slabo voljo sindikatov, pri katerih v tem primeru ni izključena splošna stavka. Ker to nikomur v interesu, bi morali obe strani poskusiti z dogovorom.

Bi rekli, da je zaposlenih v javnem sektorju preveč? Po številu zaposlenih v njem ne odstopamo od evropskega povprečja, vendar se njihovo število po zadnjih podatkih povečuje.

Trendi zadnjega obdobja so izjemno skrb vzbujajoči. Število zaposlenih se je od januarja lani povečalo za več kot 3000 in se približalo rekordu ob koncu mandata Pahorjeve vlade pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov. Tudi v državni upravi prvič po desetih letih opažamo rahlo povečanje. Od leta 2005 so vse vlade zmanjševale državno upravo, njen civilni del je »shujšal« za petino, zdaj pa se je ta trend ustavil. Zato se bojim, da je vlada izgubila nadzor nad številom zaposlenih v upravi, še bolj pa v širšem javnem sektorju.

Zaposleni v zdravstvu in šolstvu bi gotovo rekli, da potrebujejo nove kadre.

Vsi deli javnega sektorja bodo vedno trdili, da potrebujejo še koga. Vendar gre za vprašanje, ali javne finance to dopuščajo. Plačna masa se je od januarja 2015 povečala za 20 milijonov na mesečni ravni, in to brez upoštevanja septembrske odmrznitve varčevalnih ukrepov.

Med zaposlenimi v javnem sektorju so tudi uslužbenci, zaposleni na zaupanje predstojnikov državnih organov mimo ustaljenih postopkov za čas njihovega mandata. Kako transparentna se vam zdi ta oblika zaposlovanja?

Ta praksa je v svetu nekaj običajnega. Problem je, če so to ljudje brez znanja in izkušenj, imajo pa ministrovo zaupanje, namesto da bi ta prisluhnil strokovnjakom. Ko se mu izteče mandat, se tudi njim prekine zaposlitev. Pri kandidiranju za zaposlitev za nedoločen čas v javni upravi imajo potem lahko dobre možnosti, ker v nekaj letih zelo dobro spoznajo njeno delovanje.

Se vam zdi ta njihova prednost pred drugimi kandidati problematična?

Dokler so to strokovno usposobljeni kandidati, ne. Samo dejstvo, da je bil zaposlen na zaupanje, ga ne diskvalificira pri razpisu za drugo službo.

Takšnih zaposlitev je na ključnih ministrstvih sedanje vlade skupaj 81. Se vam zdi to veliko?

To število se res zdi veliko, vendar je z vidika stroškov zaposlenih kaplja v morje. Precej bolj me skrbi izguba nadzora nad številom zaposlenih v celotnem javnem sektorju.

Kako transparenten je pri nas postopek javnega natečaja za uradniška mesta v javnem sektorju?

Po mojih izkušnjah je na kompetencah kandidatov velik poudarek. Šef, ki uslužbence ne zaposli po kriteriju kakovosti, spusti samemu sebi strel v koleno, ker s takšnimi ne bo mogel ustvariti rezultata.

Je izbirne postopke mogoče prilagoditi temu, da službo dobijo vnaprej izbrani kandidati?

Formalni postopek sam po sebi ni garancija. Sistem je vedno mogoče izigrati.

Kako?

Odgovorni bi lahko favoriziranemu kandidatu pred intervjujem, denimo, povedali, kakšna vprašanja lahko pričakuje. Poleg tega je v postopku precej subjektivnosti. Neizbrani kandidati imajo možnost pritožbe, vendar se zanjo ponavadi ne odločijo. Nihče si ne želi postati sodelavec prek pravnih postopkov.

Bi lahko to netransparentnost spremenili?

S formalnimi postopki ne. Popolnoma objektivnega postopka ni, zato se zlorabam težko izognemo. Dvigniti bi morali kulturo odgovornosti vodij, ki bi se morali zavedati pomembnosti doseganja rezultatov, za kar potrebujejo kompetentne zaposlene.

Zdaj ne vemo niti tega, kaj se z zaposlenimi na zaupanje zgodi, ko nadrejenemu poteče mandat.

Dobro bi bilo, da bi že iz strokovnih razlogov to spremenili.