Tiskane izdaje
Premier po letu dni pravi, da je njegova vlada naredila bistveno več, kot je marsikdo pripravljen priznati. Pravi, da so umirili »politični cirkus« in se posvetili operativi. Prepričan je, da so šele dobili zalet
Ali po letu dni obžalujete, da ste vstopili v politiko?
Ne, ni mi žal, da sem se podal na to pot, ker sem se pred odločitvijo o vstopu v politiko skupaj s somišljeniki že pripravil na novo zgodbo svojega življenja. Takrat si seveda nisem mogel predstavljati, kaj vse bom v politiki doživel, a temeljne odločitve, da bomo vstopili v politiko, ker želimo spremeniti državo na bolje in dvigniti njeno politično kulturo, nisem nikoli obžaloval. Osebno čutim veliko odgovornost, zato veliko delam in se trudim, da bi nalogo dobro opravil, seveda pa so zato mnogi dnevi izjemno naporni.
Kdo od koalicijskih partnerjev je bil bolj naporen – SD z Dejanom Židanom ali Desus z Karlom Erjavcem?
Med koalicijskimi partnerji predvsem iščem skupne točke, na katerih lahko sodelujemo. Ne izpostavljam toliko težavnih plati koalicijskega delovanja. Teh se sicer zavedam, zato se nanje odzivam in jih skušam čim prej preseči. Bolj se osredotočam na iskanje poti, ki nas vodijo naprej proti zastavljenim ciljem, izvrševanju koalicijskega sporazuma in programa SMC.
So tudi trenutki, ki so izjemno zahtevni in ko se koalicijski partnerji razhajamo, a ta občutja so verjetno vzajemna, ker verjamem, da tako kot znajo biti naporni SD ali Desus nam, smo tudi mi izziv za koalicijska partnerja. Splošna ocena bi lahko bila, da je SD vse zahtevnejši, medtem ko ima Desus nekaj ključnih programskih vsebin, okoli katerih potem iščemo kompromise. SD je napornejši partner na večjem številu področij, zato imamo z njimi več intenzivnejših pogovorov. Vladanje s koalicijo je zahtevno, a vsak vložen napor v sporazumevanje se ob uspešnem zaključku dvojno poplača, kajti ko enkrat dosežeš konsenz, pridobiš širšo družbeno podporo in nato skupaj lažje izvajaš dogovorjeno.
Zdi se, da je vaši vladi uspelo ustaviti trend padanja podpore, ki se v zadnjem obdobju celo nekoliko krepi. Je to rezultat nove politike in novega vodenja, ki ste ga napovedovali, in kaj od tega se je po vašem uresničilo? Padanje podpore je vendarle kazalo na določeno mero razočaranja nad SMC in vlado.
Razlogov za razočaranje je lahko več. Eden je zagotovo dejstvo, da so ljudje po naravi neučakani in želijo spremembe takoj, kar kaže na to, da so bila v tem časovnem pogledu pričakovanja prevelika. Vlado in politično oblast smo prevzeli v enem od najtežjih obdobij samostojne Slovenije, ko se je kriza le še poglabljala, zato smo s somišljeniki tudi vstopili na politično sceno. Dosedanje politične elite preboja enostavno niso bile sposobne. Novo vodenje implicira odločnost, ki ni zgolj udarjanje po mizi, kot si morda kdo domišlja. Udarjanja po mizi je veliko za šankom, vsi pa dobro vemo, kako je z ljudmi, ki preživljajo čas za šankom ali so pogumni le za štirimi stenami svojih domov. Odločnost v politiki se kaže v rezultatih.
Ni enostavno pripeljati zapletene teme skozi naporen politični proces, vendar nam to uspeva. Dosegli smo dvotretjinsko večino za zakon o fiskalnem pravilu, kar je terjalo izjemno široko podporo, veliko vztrajnost, veliko naše pobude in tudi odločnosti. Na eni strani smo morali sprejeti dober zakon, na drugi strani pa doseči sporazum v koaliciji ter prepričati koalicijske partnerje in del opozicije, da je ta zakon dobra stvar za Slovenijo.
Eden od razlogov za razočaranje ljudi bi lahko bil tudi omejen dostop do pravih informacij. Javnost spremlja politiko predvsem prek medijev, v politiki pa v zaodrju poteka veliko procesov, ki dajejo prave rezultate šele čez čas. Opažam, da v javnem prostoru žal kroži tudi veliko dezinformacij.
SMC kot nova stranka ne more vsega ustrezno obvladati kar takoj, sem pa prepričan, da se zelo hitro uči in da imamo veliko kvalitetnih ljudi. Prepričan sem, da gremo v pravo smer. Kompozicije, ki se je sestavljala dvajset let, in vseprisotne apatije ni mogoče čez noč potegniti iz blata, ampak je treba vztrajati in delati korak za korakom. Delamo predvsem na srednji in dolgi rok, seveda pa se odzivamo na akutne probleme.
Kdaj bo SMC prevzela pobudo v političnem prostoru? Je bil temu namenjen nedavni dvodnevni posvet poslancev in ministrov v Logarski dolini?
Dobro je, da opozicija občasno prevzame pobudo, in tega smo veseli, ker imamo v programu SMC zapisano, da ne bomo zavračali dobrih pobud, zato smo se jim nekajkrat tudi pridružili. Statistika seveda govori močno vladi v prid, saj smo v tem obdobju pripravili čez 150 zakonodajnih aktov. To kaže, da smo krepko več kot dve tretjini zakonov spisali na vladi, zato je ta percepcija lahko nekoliko izkrivljena.
Vendar to ne pomeni, da SMC ne bi lahko bila še bolj aktivna, in tako tudi bo, saj smo v tem letu šele zajeli zalet. Po zmagi na volitvah smo morali praktično iz nič delati na več frontah – oblikovali koalicijo, sestavili vlado in začeli graditi lokalno mrežo stranke, ki se je po Sloveniji lepo razpredla. To je videti na terenu, kjer so naši poslanci, občinski odborniki ter vsi ostali člani in simpatizerji vedno bolj prisotni.
Naša prednost je tudi visoka stopnja izobrazbe med poslanci, zato sem prepričan, da bo naša poslanska skupina v prihodnje izkazala svojo kvaliteto v še veliko večji meri.
Kako komentirate zadnje izsledke ankete Dela, kjer smo ugotavljali, da skoraj petina Slovencev ne zna našteti niti enega ministra vaše vlade, več kot polovica pa največ štiri ministre? Vas to skrbi?
To je lahko zaskrbljujoče, pa tudi razveseljujoče. V Švici večine ministrov ljudje ne poznajo, a kljub temu država odlično funkcionira. Na tem primeru vidimo, da je depolitizacija lahko tudi koristna. Želim si, da se ljudje ne bi vsak dan ukvarjali s politiko kot v preteklih letih, ko smo bili priča zastrupljeni politični ideologiji in prepirom. Ne želim si političnega cirkusa, tega smo imeli že dovolj.
Seveda pa zagovarjam aktivno civilno družbo in aktivne državljane, ki se aktivirajo ob žgočih temah. To je višja politična kultura, ker želimo, da se ljudje dnevno ukvarjajo s svojim delom, ko gre za pomembna politična vprašanja, ki zadevajo širšo javnost, pa se aktivirajo, so kritični in pomagajo vladi oblikovati prave cilje in poti do njih.
Zdaj se politični prostor precej umirja, k čemur bistveno prispevajo poslanci SMC, ki ne vzpodbujajo političnega prepira.
Na vas in prvaka SDS Janeza Janšo je 15 posameznikov naslovilo pismo o oblikovanju velike razvojne koalicije. Je to realno?
Kot veste, naša Stranka modernega centra komunicira z vsemi strankami v parlamentu, tudi opozicijskimi. V nekaterih primerih najdemo skupno rešitev, prav tako smo že kdaj podprli kakšen opozicijski zakonodajni predlog in obratno. Žal pa, denimo, ob sprejemu fiskalnega pravila, ki je izjemnega pomena za nadaljnji razvoj naše države, stranka SDS zakona, ki ga je bilo treba uvesti v skladu z ustavo, ni podprla. Torej prav v primeru, ko je bilo treba doseči dvetretjinsko večino. Kot kaže, dejanske pripravljenosti za sodelovanje pri najpomembnejših odločitvah za Slovenijo v tem trenutku še ni. Trenutno imamo koalicijo, s katero smo odgovorno zavezani uresničevanju dogovora, ki smo ga podpisali z drugima dvema koalicijskima partnericama, in tako delamo naprej.
Je po enem letu mogoče dati tudi oceno, kdo od ministrov ni izpolnil pričakovanj in je primeren za zamenjavo? Najbolj so na udaru ministrica za zdravje, za kulturo in tudi minister za infrastrukturo.
Vlada je pripravila pregled dela in dosežkov, ki jih ministri v teh dneh predstavljajo. Kdor si bo vzel čas, bo lahko iz poročil izluščil, da je vlada v tem letu naredila veliko več pozitivnih sprememb, kot je marsikdo pripravljen priznati ali se o tem javno govori. Podoba vlade je v javnosti prepogosto predstavljena negativistično. Ob polaganju računov bomo ravnali odkrito, ker se ne bomo le hvalili, obletnica je tudi čas, ko se lahko pogleda, kaj bi lahko storili še bolje. Napake smo sproti popravljali, tudi sam sem jih naredil nekaj in nato hitro popravil, zlasti pri izboru kadrov.
Ocenjevanje ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, če jo vzamem za primer, bi lahko bilo bolj pozitivno, če bi upoštevali dejstvo, da je stanje v zdravstvu res slabo. S tem ne mislim na delo mnogih odličnih in požrtvovalnih zdravnikov in medicinskih sester, temveč na slabo organizacijo in korupcijske prakse. Zadnjih nekaj let ni želel nihče ugrizniti v to kislo jabolko; še več, lani so se na tem resorju zamenjali kar trije ministri, ki so drug za drugim priznavali, da niso kos razmeram. V tem letu so se začele stvari končno urejati, vidimo pa, da na površje prihaja marsikaj. Milojka Kolar Celarc dela dobro in premišljeno, a gore težav ni mogoče odpraviti na hitro. Opazimo lahko, da se v zdravstvu dogaja že veliko: vzpostavljajo se urgentni centri, vzpostavljena je komunikacija z veliko večino deležnikov v zdravstvu po Sloveniji, predvsem pa se pripravlja resolucija, ki predstavlja ključni korak za spremembe. Sedaj razpolagamo z vsemi podatki in analizami, ki so podlaga za ukrepanje. Sledijo konkretni koraki, ki jih je ministrica že napovedala, in zgodili se bodo kmalu. Denimo projekt e-zdravje, do konca leta bodo vloženi nekateri zakoni, ki jim bodo sledili novi v prihodnjem letu. Hkrati pa se mora ministrica ukvarjati s hudimi akutnimi težavami na onkološkem inštitutu ali UKC Ljubljana, ki je bil slabo voden. Leto 2016 bo v zdravstvu izjemno intenzivno leto. A rdeče niti tu ne smemo spregledati – vlada si želi ohraniti kakovostno javno zdravstvo in zmanjšati čakalne vrste. Vzporedno s tem pa bomo dali vso podporo zdravnikom, medicinskim sestram in vsem ostalim v zdravstvu, ki s svojo strokovnostjo in požrtvovalnostjo skrbijo za naše zdravje.
Se bo drugi tir Divača–Koper začel graditi v mandatu vaše vlade? Če poslušamo ministra Gašperšiča, se to ne bo zgodilo.
Drugi tir ostaja prioriteta te vlade, kar seveda ne pomeni, da ga bomo gradili na vrat na nos, ker si nihče ne želi ponovitve afere Teš 6 ali kakšne podobne zgodbe. S premalo premišljenimi projekti so v preteklosti povzročili zgolj proračunske luknje in obremenili državljane. Projekt modernizacije železnic, vključno z gradnjo drugega tira, moramo izpeljati s sprejemljivo finančno konstrukcijo. Letos bomo verjetno pridobili vsa gradbena dovoljenja, kar predstavlja velik korak naprej. Vzporedno s tem iščemo enega od ustreznih modelov, eden izmed njih je tudi javno-zasebno partnerstvo. Vse skupaj terja veliko časa in sodelovanja, saj je vpletenih veliko deležnikov.
Študija OECD je pokazala, da projekt ni enoznačen in da je mogoče iskati alternative. Študije so lahko koristne, a ključna je odločenost vlade, da izpelje projekt, o katerem se je govorilo in ne prav veliko storilo v zadnjih 25 letih.
Zadeva Patria je zastarala. Kaj nam sporoča ta primer: da imamo nedotakljive ljudi ali da država zlorablja pravosodje za pregon politične opozicije?
Nekaj razvpitih primerov, med katerimi je tudi Patria, kaže izjemno slabo podobo o učinkovitosti pravne države. Ker ostaja primer Patria nerešen po toliko letih, pušča grenak priokus pri vsakomur, ki si želi, da bi bila Slovenija pravno urejena država, da bi obsodila tiste, ki so zagrešili kaznivo dejanje, in oprostila tiste, ki so nedolžni. Razplet Patrie ni dober za nikogar, ker je država porabila ogromno sredstev za praktično nič, Janez Janša in drugi vpleteni so obviseli v zraku, ker glede njihove krivde ali nedolžnosti zdaj nimamo vsebinske odločitve. Še večji problem pa je, da se je pravosodje, če upoštevamo še druge podobne primere, v tem pogledu izkazalo za neučinkovito, čeprav imamo tudi veliko pozitivnih zgodb, ki statistično celo prevladujejo. Patria in podobni primeri so hud udarec, ker neposredno vplivajo na zaupanje državljanov v pravno državo. Minister za pravosodje Goran Klemenčič je sprejel nekaj pravih potez, ki bodo v prihodnje preprečile zastaranje takšnih zadev. V prihodnjih mesecih se bom odpravil do vodilnih v pravosodju, da se iz prve roke informiram, kaj nameravajo storiti in kje vidijo rešitve težav.
Po obisku predsednika Ruske federacije Dimitrija Medvedjeva se je slišal očitek, da se je slovenska zunanja politika preveč obrnila proti vzhodu. Je Slovenija bliže vzhodu ali zahodu?
Komentarji te vrste nimajo resne podlage. Naša zunanja politika je predvsem politika, ki je v skladu s temeljnimi načeli Evropske unije. Slovenija je članica EU in v tem okviru usklajuje svojo politiko. Smo tudi odgovorna članica Nata in drugih mednarodnih organizacij. V tistem delu, kjer Slovenija sama kreira zunanjo politiko, mora biti odprta v svet, pri tem pa spoštovati mednarodnopravne okvire, človekove pravice in zasledovanje gospodarskih, političnih in kulturnih interesov. Zato je povsem normalno, da ob takšni umeščenosti išče in ima stike tako z vzhodom kot zahodom. Obisk gospoda Medvedjeva je bil pietetne narave, a srečanje smo izkoristili tudi za dvostranske pogovore. Kolegu sem jasno povedal, da se veselim prihodnjega kulturnega in gospodarskega sodelovanja v okvirih, ki jih dopuščajo sankcije. A sem tudi poudaril, da je Slovenija čvrsta zagovornica mednarodnega prava, ki ga mora Rusija spoštovati, kakor tudi dogovore iz Minska ter neodvisnost in celovitost Ukrajine. Različni pogledi pri tem ne pomenijo, da Slovenija ne more na nekaterih področjih imeti normalnih stikov z Rusijo. Podobno je z drugimi državami po svetu, saj Slovenija ves čas išče uravnoteženost v zunanji politiki. Gospodarska diplomacija postaja zelo pomembna orientacija zunanje politike. Odpiramo tudi veleposlaništvo v Iranu.
Slovenija in Hrvaška sta po enostranskem odstopu sosede od arbitražnega sporazuma vložili veliko naporov za predstavitev svojih stališč mednarodni skupnosti. Kdo je bil prepričljivejši?
Od hrvaške vlade pričakujem, da bo še enkrat premislila o svoji odločitvi, da odstopi od arbitražnega sporazuma. Verjamemo v naše argumente in prepričani smo, da bodo prevladali. Diplomatska mreža je zelo aktivna, tudi sam načenjam to temo, kjer je to možno. Sogovornikom razlagam, da je to edina pot za rešitev mejnega spora, da naj arbitražno sodišče nadaljuje delo in sprejme dokončno odločitev.
Menim, da imamo močno podporo. Evropska komisija podpira nadaljevanje arbitražnega procesa, mnoge države okoli nas prav tako, pomembne države v EU so tudi na takšni liniji, so pa tudi nekatere države, ki so bolj nevtralne, obstaja pa skupina držav, ki jim bo še treba pojasnjevati naša stališča.
Če govorim o političnih okoliščinah, se je treba zavedati, da arbitraža predstavlja edino realistično pot do rešitve mejnega vprašanja med Hrvaško in Slovenijo. To lahko trdimo po številnih neuspešnih poskusih. Dodaten argument je, da bi odstop od pravno zavezujočega dokumenta pripomogel k destabilizaciji razmer na zahodnem Balkanu. Arbitražni sporazum je primer dobre prakse, kako je mogoče rešiti mejni spor, teh pa ima Hrvaška skoraj z vsemi svojimi sosedami. Če prevlada mentaliteta, da je mogoče kadarkoli enostransko odstopiti od mednarodnega sporazuma, da je mogoče odstopiti iz tekme, ki se bliža koncu, ker pred tem ugotoviš, da rezultat morda ne bo najbolj ugoden, zato stopiš z igrišča. Če bomo privolili v to logiko, potem podobni spori v regiji nimajo nobene perspektive, da bodo kadarkoli rešeni.
Kako je bilo na košarkarski tekmi, kamor vas je povabil Zoran Milanović po prvem srečanju od izbruha afere, ko sta se srečala na Dunaju? Pričevalci znajo povedati, da je bilo na srečanju na Dunaju izjemno hladno, pa ne zaradi delujoče klime.
S kolegom Milanovićem komunicirava vedno, ko je potrebno. Nikoli nisem odklanjal pogovorov z njim, kot se je pisalo, je pa res, da mi je konec julija ponudil pogovore o iskanju neke druge poti za reševanje mejnega problema, kar sem seveda takoj odklonil, ker je arbitražni sporazum za nas edina pot. Na košarkarski tekmi sva se bolj pogovarjala o športu, malo sva poklepetala o bližnjih hrvaških volitvah, o razmerah z begunci, same arbitraže pa nisva odpirala, ker sva že na Dunaju imela zelo neposreden pogovor o tem. Tam sva ugotovila, da vsaka stran vztraja pri svojih stališčih in da Slovenija čaka na odločitev arbitražnega sodišča.
Če prav razumem, je kmalu po objavljenih prisluhih slovenskemu sodniku in agentki premier Hrvaške ponudil pogovore o iskanju dvostranske rešitve o mejnem sporu. Ni to nekoliko nenavadno?
Veliko okoliščin, ki spremljajo prisluškovalno afero, kaže na izjemno premišljeno delovanje Hrvaške. Tu gre za sosledje dogodkov, ki je bilo zelo verjetno načrtovano. Dejstva so zelo zgovorna – že to, da se objavijo neki posnetki domnevnega prisluha, pove veliko o tistem, ki je to objavil. Zdaj je pomembno, da iz vsega skupaj ne ustvarjamo dodatnega spora. Namreč, kot je zapisano v arbitražnem sporazumu, nobena od vpletenih strani v nobenem primeru ne sme ovirati dela sodišča ali nanj pritiskati. Tega se v Sloveniji strogo držimo in skušamo ohraniti pozitivno politično ozračje, ker verjamemo, da se bo arbitražni proces nadaljeval. Afere puščamo ob strani, a če bo prišel čas za analize o dogodkih, ki spremljajo arbitražo, bomo to tudi storili.
Kdo je potrkal na evropske meje – begunci ali migranti, denimo ekonomski?
Oboji. Prihajajo ljudje, ki so zbežali pred vojno, da bi si rešili življenje in zagotovili varno življenje v Evropi. Med begunci so tudi takšni, ki prihajajo zgolj zaradi ekonomskih razlogov, nekaj pa je zagotovo tudi takšnih, ki bi lahko predstavljali varnostno grožnjo. Slovenija je pripravljena na vse vrste situacij. Slovenija bo kot varuh schengenske meje ravnala strogo po pravilih.
Kaj to pomeni?
Načeloma moramo vsakega, ki ne izpolnjuje pogojev, da bi mu priznali azil oziroma ga sprejeli v postopek, vrniti v državo, iz katere je prišel. Pripravljamo se tudi na nepredvidene situacije, če bo prišlo do velikega navala beguncev, tako kot se zdaj dogaja na avstrijski, nemški in madžarski meji.
Slovenci moramo imeti v zavesti tudi humanitarni vidik. Ker gre v glavnem za ljudi v stiski, je edino pravilno, da smo senzibilni, a tudi dobro organizirani. Poleg tega moramo izraziti solidarnost z Evropo.
Vendar te solidarnosti nekako ni videti, na kar opozarja Nemčija. Tudi na slovenski strani je opaziti neusklajeno politiko do beguncev – medtem ko zunanji minister poudarja humanitarni vidik, notranja ministrica uporablja represivni jezik in omenja številke, ki so relativno nizke glede na število beguncev, ki se skušajo zateči na varno.
Neskladje stališč izvršne oblasti je bolj navidezno in ne ustreza realnosti. Vlada izhaja iz stališča, da bo Slovenija po načelu solidarnosti sprejela nekaj čez 850 ljudi.
To so še vedno nizke številke.
Gre za prvi ukrep, v katerega smo že privolili. Pred nami bodo nove porazdelitve, kvote. Slovenska vlada bo pri vprašanju kvot še naprej odprta in bo treba verjetno v duhu solidarnosti sprejeti še več beguncev. Vendar pri tem Slovenija poudarja, da je pri vprašanju kvot treba vztrajati pri načelu prostovoljnosti, ker je treba dopustiti vsaki državi samostojno oceno, kolikšno število lahko prenese. V EU se razvija razprava, ali bi morale biti kvote obvezne. Slovenija bo v tem procesu prisluhnila argumentom, ker se moramo zavedati, da tukaj ne smemo videti le solidarnosti. Sistem kvot se pa lahko čez čas izkaže kot sistem, ki bi lahko bil v korist Slovenije.
Če se slučajno zgodi, da se v našo državo zgrne več tisoč beguncev, nas lahko rešijo le kvote, ker bi na ta način ljudi, ki jih ne bi zmogli integrirati v slovensko družbo, lahko razselili po Evropi. Partnerjem pojasnjujemo, da Slovenija ne more sprejeti več ljudi, kot zmore, ker bi se lahko zgodilo, da bi preveliko število beguncev šlo na škodo domačih ljudi, tega pa si seveda ne moremo privoščiti, ker moramo najprej poskrbeti za naše državljane. Prav tako moramo zagotoviti varnost, ker vemo, da se v toku beguncev dogaja marsikaj, zato je varnostni element izjemno pomemben.
Slovenija je pripravljena: imamo policiste na meji, pripravljeni so pripadniki civilne zaščite. Sodelujemo tudi s pripadniki nevladnih organizacij, vzpostavljamo sodelovanje z občinami. Organizirali smo mrežo, ki se bo učinkovito soočila z begunskim izzivom.
Slovenija je dolžna izpolnjevati zaveze iz sporazuma o schengenskih pravilih. Postavljajo se notranje kontrole na avstrijskih in nemških mejah. Tako smo zaradi gibanj v sosednjih državah ta teden na vladi na predlog notranjega ministrstva znova uvedli začasen nadzor na notranji meji z Madžarsko. S tem sorazmernim ukrepom bomo lažje nadzirali pretok ljudi, da nas ne bi presenetile izjemno velike skupine beguncev, katerim zaradi številčnosti ne bi mogli zagotoviti dostojne obravnave. Pristojne službe sicer nenehno spremljajo razmere. Zadeve imamo pod nadzorom. Naj obenem pojasnim, da s tem začasnim in pripravljalnim ukrepom ne zapiramo Slovenije, temveč zgolj znova uvajamo nadzor na eni od notranjih meja znotraj EU, južno mejo smo pa že tako dolžni nadzirati zaradi schengna. Ljudem v stiski bomo lahko pomagali le tako, da bomo razmere obvladovali. Gre za solidarnost, ki jo lahko dejansko zagotovimo, a zaradi razsežnosti problematika terja skupno evropsko rešitev.
Pri tem namreč ne smemo spregledati, da je izjemen val beguncev ujel Evropo na levi nogi in povsem nepripravljeno. EU se je sicer sproti odzivala, a vsekakor prepočasi. Pomembno bo, da EU nameni bistveno več denarja državam, ki so sedaj obremenjene. Pri reševanju begunske krize je treba biti odločen: skušati pomagati ljudem, po drugi strani pa uveljaviti red. Begunska kriza predstavlja tudi priložnost, saj se je velik delež beguncev sposoben vključiti v lokalna okolja. Mnogi begunci so dobro izobraženi, so mladi in imajo specifična znanja, zato lahko Evropa glede na svoje demografske primanjkljaje gleda na to tudi kot na priložnost.
Slovenija beleži v zadnjem obdobju dobre podatke o gospodarski rasti, zaposlenosti in krotenju javnofinančnega primanjkljaja, vendar v vladnih vrstah ni čutiti pretiranega zadovoljstva, ampak skrb.
Vlada seveda ni zaskrbljena zaradi dobrih kazalnikov, toda pri tem je treba biti v prihodnje trezen in preudaren. Kljub gospodarski rasti in drugim dobrim pokazateljem se moramo zavedati, da je Slovenija po BDP še vedno za 15 odstotnih točk nižje od ravni, ki jo je dosegla leta 2008. Do današnjega dne še torej nismo vzpostavili takšne mase sredstev, da bi lahko z njo zadostili vsem apetitom, ki zelo hitro naraščajo.
Ne smemo spregledati, da je Slovenija v zelo občutljivi situaciji. Zavedati se moramo, da smo šele vzpostavili prve odločnejše korake k stabilizaciji javnih financ – zmanjšali smo primanjkljaj, uvedli smo fiskalno pravilo, izvajamo strukturne reforme. Prav tako skušamo ustvarjati čim bolj prijazno poslovno okolje, da bi podjetja lažje poslovala.
Vse pozitivne trende lahko hitro izničimo, če začnemo čez noč deliti nekaj, česar dejansko še nimamo. Zato je pomembno, da vztrajamo na zastavljeni poti, to državljani morajo razumeti. Če bi v tem trenutku preveč delili, bi razvrednotili vse ukrepe in dobre rezultate in bi se lahko hitro znašli na poti navzdol. Ko bo finančna slika še boljša, ko bo gospodarstvo dovolj okrepljeno, se bodo lahko tudi plače povečevale in hitreje dvigovala blaginja. Dobro je, da se postopoma vrača optimizem. To je zelo pomembno, zato potrebujemo politično stabilnost in predvidljivost, da gremo lahko naprej. Nikakor pa ne smemo spregledati, da je tudi mednarodno okolje zelo krhko, zaradi česar je treba biti zelo previden.
Kaj bo vlada storila, da bi Slovenija znova postala prva med nekdanjimi socialističnimi državami, saj nas je po kupni moči po BDP na prebivalca prehitela Češka?
Zame ni imperativ, da premagamo Češko, ampak da postanemo zgodba trajnostnega razvoja. Izraz »zgodba o uspehu«, ki se je uporabljal v preteklosti, bi nas lahko znova zapeljal v domišljavost. Za razvoj pa potrebujemo investicije, zaradi česar se bo morala Slovenija še bolj odpreti – to pomeni, da moramo sprostiti administrativne ovire, izboljšati poslovno okolje za vse podjetnike in zelo pomembno je, da še naprej uspešno črpamo evropska sredstva. Nadaljevati moramo seveda tudi s finančno konsolidacijo.
Ker smo ob začetku vašega mandata poslušali, da bodo kmalu nove volitve, me zanima, kako vi vidite danes takratne ocene – kdaj lahko pričakujemo nove volitve?
Predvidene so čez tri leta. Če bo vlada uspešno delala še naprej, volitve prej ne bodo potrebne. Celoten mandat moramo izpeljati, ker lahko le tako zagotovimo kontinuiteto dela in izpolnimo želje prebivalcev Slovenije – to je vzpostavitev normalne, gospodarsko uspešne in dovolj socialne države, v kateri bo več optimizma, višja politična kultura in delujoča pravna država. Ker verjamem v to pot, moramo v vladi enostavno vzdržati in peljati zgodbo naprej.
