Vlada dvignila roke od primera Shamieh

Po pregledu pravnih možnosti, kaj lahko storijo glede statusa sirskega begunca, so ugotovili, da nimajo pristojnosti za ukrepanje.

Objavljeno
16. november 2017 18.54
Sandra Hanžič, Z. P.
Sandra Hanžič, Z. P.
Ljubljana - Vlada je danes po nekajurnem preigravanju različnih pravnih rešitev presodila, da za reševanje zadeve Ahmad Shamieh ni pristojna. Dovolj argumentov, da ostane v državi, ministri niso našli, o primeru pa ne bodo več odločali.

Zaradi pomanjkanja konsenza med člani vlade glasovanja sploh ni bilo, je pojasnila generalna sekretarka vlade Lilijana Kozlovič: »Vlada zato o tem ne more več odločati.« Ministri so namreč razpravljali, ali bi lahko na podlagi 51. člena zakona o tujcih sirskemu beguncu, ki mu grozi deportacija, omogočili začasno bivanje. To bi se lahko zgodilo, če bi ugotovili, da je to v interesu slovenske države, kar je ponavadi rezervirano za uspešne športnike, kulturnike in znanstvenike.

Generalna sekretarka je pojasnila, da postopek Shamiehjeve deportacije v resnici nikoli ni bil prekinjen ter da današnji epilog za Cerarja ni neuspeh. »Ves čas si je prizadeval in delal vse, da se zadeva reši, a potrebnega konsenza ni bilo,« je opisala. Vendar premier nikoli ni pozval k ustavitvi postopkov, kot se mu očita v ustavni obtožbi, ki jo je v sredo vložila SDS in proti kateri so se danes izrekle vse tri koalicijske stranke. Vlada je torej svoje povedala, vendar lahko Shamieh ponovno vloži vlogo za azil - in se sklicuje na nova dejstva, kot je na primer njegova integracija v našo družbo. O njej bo odločalo notranje ministrstvo; v primeru neugodne rešitve sledi zaključek že začete deportacije.

Premier, kljub očitkom, v nobenem primeru ni vplival na odločanje državnih organov, je še zatrdila sekretarka. A odzivi na njegovo domnevno vmešavanje, ki ga SDS očita v pet strani dolgi obtožbi, so zelo različni.

Rahljanje mej 
med vejami oblasti

Tone Jerovšek, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, obtožbe s pravnega stališča ne more komentirati, saj je še ni preučil, vendar meni, da je zadeva problematična, saj so vanjo vpletene sodne odločitve o begunčevem statusu. »Bolj kot to, da je vlada posegla vanje, je posegla v delitev oblasti med sodno in izvršilno oblast,« je razložil in dodal, da lahko ta primer postane precedenčen za vsako izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb. »Imamo tri sodbe najvišjih sodišč, zato me skrbi, kam bi takšna politična praksa izvršilne oblasti zoper zakonodajno lahko peljala. Tukaj ni v prvem planu begunec, ampak razmerja oblasti.«

Poleg tega ugotavlja, da bi država dublinsko uredbo v begunčevo korist lahko uporabila, preden je bilo v njegovi zadevi odločeno. Takrat je izvršilna oblast bila v funkciji, da odloči, zdaj, ko je sodni postopek končan, je že prepozno. Prav tako se sprašuje, kaj bo oblast storila, ko bodo takšno »posebno socialno pozornost« terjali tudi drugi.

Obtožba brez možnosti

Prvi vtis Lojzeta Udeta, prav tako nekdanjega ustavnega sodnika, pa je, da ustavna obtožba ne pije vode, saj je kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona treba dokazati. »Pri upravnem postopku - tudi pri izgonu - je mogoče uporabiti izredno pravno sredstvo, kot je, denimo, izredna razveljavitev odločbe. Izvršba se vedno lahko odloži, kadar to zahtevajo državni interesi,« je pojasnil sredino »zamrznitev deportacije«. Očitki stranke SDS, da je Cerar odpravil oziroma zadržal zakonito izdano odločbo MNZ, so po njegovih besedah na trhlih nogah, saj je sam ni odpravil, ampak verjetno zadržal njeno izvršitev ali to svetoval komu drugemu. Vpletanja v delo državnih organov resda ne sme biti, vendar je Ude pojasnil, da je vlada vendarle vrh uprave. Ne glede na to, kako se bo zadeva razpletala, je prepričan, da očitki niso zadostna podlaga za uspešno obtožbo pred ustavnim sodiščem.

Iz obrazložitve obtožbe namreč izhaja, da je Cerarjevo ravnanje v zadevi sirskega begunca protizakonito. Če bi želel preprečiti njegovo deportacijo na sosednjo Hrvaško, bi mu namreč pravico do začasnega bivanja morali podeliti, preden je njegov izgon postal pravnomočen in izvršljiv, so zapisali.

Ustavni pravnik proti ustavi

V stranki so prepričani, da je Cerar s svojimi izjavami in načinom reševanja njegovega statusa »dejansko odpravil ali zadržal zakonito izdano odločbo notranjega ministrstva«, za kar v nobenem primeru nima zakonskih pooblastil. Očitajo mu še kršitev štirih ustavnih načel, zakonov o državni upravi in vladi ter celo zlorabo položaja, ki jo prepoveduje kazenski zakonik. Z zadnjo je beguncu, tako SDS, omogočil premoženjsko in nepremoženjsko korist.