Tiskane izdaje
Ljubljana – Če bi se predsednik vlade Miro Cerar zgledoval po enem od svojih predhodnikov Borutom Pahorjem in bi si v delovno sobo namestil vladni semafor, na katerem bi lahko v delčku sekunde ugotovil, kaj je vladi uspelo in kaj ne, bi na njem danes prevladovale rdeče luči.
Menimo, da bi prevladovale, ker bi se na veliki tabli projektov tu in tam vendarle že plaho prižigale luči drugih barv – najprej oranžne, a tudi že zelene. Kar za vlado, ki je nastopila mandat sredi septembra lani, niti ni presenetljivo; še zlasti, če upoštevamo, da so se vsi ministri, najbolj pa minister za finance Dušan Mramor, doslej ukvarjali izključno z oblikovanjem proračuna. Ta je bil pred kratkim potrjen, kar pomeni – če si v živo predstavljamo, kako bi v tem primeru deloval semafor –, da ne gori več rdeča, temveč zelena luč. V tehničnem smislu je to precej enostavno opravilo, a večji izziv predstavlja konkretna vsebina oziroma udejanjanje zavez. In tu nastopi ključni del naloge vlade Mira Cerarja – od besed k dejanjem.
Brez konretnih ciljev
Pri oblikovanju vladnega semaforja smo v uredništvu Dela naleteli na več težav, med njimi, denimo, da marsikateri minister sploh ni imel izdelanih konkretnih ciljev. Če pa obstajajo, je vprašanje, ali so sploh izvedljivi glede na proračunske omejitve.
Jasne slike, kaj si ministri predstavljajo kot kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje, ni mogoče razbrati. A tudi posploševanje ni korektno, ker med ministri in njihovimi idejami, kaj in kako doseči cilje, obstajajo razlike. Na prvi pogled je povsem jasno, da so ministri iz vrst SD in Desusu v prednosti, saj so pred vstopom v vlado Mira Cerarja že sedeli v vladi Alenke Bratušek, če pa so že novi, na primer Janko Veber (obramba), imajo za seboj izdatno podporo stranke in izkušnje z vodenjem v preteklih vladah. V primeru obrambnega ministrstva se je lahko Veber oprl na izkušnje Ljubice Jelušič (SD), ki je vodila resor obrambe v vladi Boruta Pahorja. Zato ne preseneča, da na semaforju dosegajo ministri iz kvote SD in Desusa za malenkost boljše ocene.
O tem, kako si predstavljajo delo v letošnjem letu in katere naloge bodo imele prednost, so na vladi nazadnje govorili pred mesecem dni na delovnem posvetu, kjer so poskušali definirati prednostne naloge in ključne projekte.
Predsednik vlade Miro Cerar je izpostavil projekt gradnje drugega tira Divača–Koper, med splošnimi cilji pa navajajo, da bo vlada nadaljevala s konsolidacijo javnih financ in ohranjanjem gospodarske rasti. Med načrti omenjajo še reforme javne uprave, pravosodnega sistema in zdravstva. Pri slednji bo verjetno še največ napetosti, saj opozicija napoveduje, da bo vložila interpelacijo zoper ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, če v pol leta ne bo predstavila reforme. Ministrica odgovarja, da bo mogoče v tem času predstaviti le osnovne smernice reforme, saj bodo še vedno analizirali stanje; brez resnih analiz pa da ni mogoče izvajati tako pomembne reforme.
Za izgovore ni več časa
Takšna in podobna stališča, ki jih slišimo od različnih ministrov, pojasnjujejo, zakaj na vladnem semaforju prevladujejo slabše ocene. Večina, še zlasti pa tisti, ki so prvič nastopili politično funkcijo na tej ravni, so še vedno v fazi analiziranja, obdelovanja podatkov in pregledovanja stanja na zaupanem resorju. Kdaj se bo to obdobje končalo, je težko napovedovati, razumno pa bi bilo, da se ministri na poletne počitnice odpravijo z zelo jasno sliko, kako nameravajo izpeljati ključne projekte na zaupanih resorjih.
Po devetih mesecih bi moral vladni stroj delovati s polno paro, v tem obdobju pa bo moral predsednik vlade pritiskati na plin, da bi se vladno kolesje začelo hitreje premikati. Časa počasi zmanjkuje za izgovore, da se šele seznanjajo s stanjem, kredit zaupanja in kasnejše potrpežljivosti, ki si ga je vladajoča koalicija SMC, Desus in SD ustvarila na lanskih volitvah, se počasi, a vztrajno izteka. Zunanji opazovalci dela vlade in prebivalci Slovenije si želimo, da bi se na vladnem semaforju močno bleščalo in utripalo – iz rdečega v zeleno. Iz slabega na boljše – za vse generacije, še zlasti pa mlajše, ki prvič stopajo na trg delovne sile.
