Tiskane izdaje
Zdravstveno varstvo migrantov v Sloveniji ni urejeno, država s tem, da so prosilci za azil brez vsakršnega varstva, razen v smrtno nevarnih stanjih, krši človekove pravice, je prepričana Evita Leskošek, ki je poudarila, da številne države, kot so Španija, Portugalska in celo Grčija, omogočajo popolno zdravstveno varstvo migrantov. Mnogi imajo težave, povezane s stresom in depresijo. »V javnem zdravstvu zagovarjamo človekove pravice in dolgoročno je prav, da je dostopnost zdravstvenega varstva globalna, ne oziraje se na pripadnost katere od družbenih skupin,« je za STA izjavila Leskoškova ob strokovnem srečanju Zdravstveno varstvo migrantov in vloga kulturnih mediatorjev v zdravstvu. Po njenih besedah v Sloveniji nasploh slabo skrbimo za ranljive skupine.
Na ministrstvu za notranje zadeve, ki je bilo do 1. junija pristojno za dobršen del zadev, povezanih s prosilci za azil, so nam odgovorili, da ni res, da Slovenija prosilcem zagotavlja le nujno medicinsko oskrbo. Že sam zakon o mednarodni zaščiti določa, da imajo ženske poleg nujnega zdravljenja pravico do kontracepcijskih sredstev, zdravstvene oskrbe v nosečnosti in po porodu ter do prekinitve nosečnosti. »Ranljive osebe s posebnimi potrebami, pa tudi drugi prosilci, imajo pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, tudi psihoterapevtske pomoči, ki jo odobri in določi komisija za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito,« so pojasnili na MNZ. Komisija odobri tudi, na primer, pregled za očala ali operacijo kile. Mladoletniki s spremstvom ali brez njega pa so upravičeni do zdravstvenega varstva v enakem obsegu kot otroci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani kot družinski člani, in sicer tudi po 18. letu, če se še šolajo, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Plačnik storitev je ministrstvo za zdravje.
Večjezični priročnik za bolnike in zdravnike
Na MNZ so zagotovili, da so v želji po čim bolj celovitem dostopu do zdravstvenega varstva za vse skupine migrantov iz državnih in sredstev Evropskega sklada za migracije, azil in vključevanje izvedli projekt, v okviru katerega je nastal večjezični priročnik za lažje sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolniki, ki ne govorijo slovensko.
Katarina Štrukelj, vodja sektorja za sprejem in oskrbo v novem uradu za migracije, nam je pojasnila, da imajo sklenjene podjemne pogodbe z zdravniki, ki pregledajo prosilca za azil, ko pride v azilni dom, sicer pa je v ambulanti zaposlena medicinska sestra, ki govori pet jezikov. Če zbolijo, gredo prosilci v lokalni zdravstveni dom, v spremstvu tolmača oziroma kulturnega mediatorja, če ga potrebujejo. Prav tako v zdravstvenem domu poiščejo zobozdravstveno pomoč v primeru bolečin. Azilni dom ima sklenjeno tudi podjemno pogodbo s psihiatrom, ki ima redno ambulanto enkrat na teden in je na razpolago tudi v nujnih primerih. Zaposlena pa sta dva psihologa, ena redno in eden prek javnih del.
Več je bilo pobud, da bi bil pravic obseg večji, je dejala Katarina Štrukelj, sedanji obseg pa je usklajen z zakonodajo EU. Čeprav je ta že leta 2008 določila minimalne standarde, do česa so upravičeni prosilci za azil v zdravstvu, se prakse med članicami zelo razlikujejo, ugotavljajo pri Mednarodni organizaciji za migracije (IOM), kjer so se z vprašanjem dostopnosti zdravstvenega sistema za različne skupine migrantov ukvarjali v posebni študiji. Na lestvici, kjer so merili razliko med pravicami državljanov in prosilcev za azil, so bile države, kjer je dostop najbolj izenačen, Romunija, Češka in Poljska, kot članice z najbolj restriktivnimi politikami, kjer imajo prosilci bistveno manj pravic od domačinov, pa so navedene Velika Britanija, Portugalska in Nemčija.
