Vročih 26 let med Slovenijo in Hrvaško

Kronologija reševanja obmejnega spora od leta 1991 do leta 2016.

Objavljeno
28. junij 2017 21.23
Piranski zaliv, v Savudriji (Hrvaška), 26. junija 2017. [Piranski zaliv,Savudrija,meja,arbitraža]
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Koper – Začelo se je junija 1991, ko je eno od slovenskih gradbenih podjetij po naročilu slovenskega notranjega ministrstva želelo postaviti zabojnike za kontrolno točko na južni strani mostu čez Dragonjo v Mlinih.

Pripeljala se je rdeča katrca iz Buj, iz nje so izstopili tri občinske uradnice in bujski župan Luciano Benolić ter vprašali vodjo gradbišča, kje ima gradbeno dovoljenje. Ker ga ni imel, so zahtevali zaustavitev del. Slovenski delavci so se posvetovali z ministrstvom za notranje zadeve in dobili navodilo, naj se raje umaknejo za 100 metrov, na severno stran Dragonje pri Sečovljah. Tako preprosto je bilo tedaj določanje meje na Dragonji. Na istem mestu zdaj stoji pravi hrvaški mejni prehod, čeprav je hrvaški premier Nikica Valentić sveto obljubil, da gre za začasno kontrolno točko in da jo lahko v nekaj dneh umaknejo, če se izkaže, da je to slovensko ozemlje.

Po več letih ustnega dogovora se je slovenska policija 26. februarja 1991 tudi pisno dogovorila s Hrvaško o tem, kakšno območje morja nadzira. Ta meja je šla 278 metrov vzdolž obale Savudrijskega polotoka, do Rta Savudrija in se usmerila proti zadnjemu prelomu meje nekdanjega jugoslovanskega morja z Italijo. Slovenska policija je nadzirala 16 milj morske meje z Italijo.

Že leta 1991 je najprej Slovenija postavila kontrolno točko na sedanjem mestu mejnega prehoda Sečovlje, nekaj mesecev kasneje je kontrolno točo na istem mestu začela postavljati Hrvaška. Hrvati so nato vse do leta 1996 desetkrat ali dvajsetkrat začeli, prekinili in nadaljevali gradnjo spornega mejnega prehoda Sečovlje (Plovanija). Slovenske diplomatske note so kar deževale v Zagreb. Med narodom je krožilo šaljivo vprašanje, ali so na Dragonji Hrvati res spet vključili mešalec za beton.

Naslednje leto po osamosvojitvi so Hrvati začeli sistematično nastavljati novo zemljiško knjigo v bujskem katastru, ki so ga preprosto prepisali iz piranske zemljiške knjige.

V začetku leta 1993 so začeli v Piranski zaliv pluti hrvaški policijski čolni in celo vojaška ladja. Pred poletjem so zahtevali, da slovenski organizatorji jadralne regate umaknejo regatno polje iz »njihovega« morja.

Dne 27. januarja 1994 se je po daljšem času spet zgodil incident na morju. Hrvaški ribiči so pripluli iz Moščeniške Drage in lovili s kočo (kar je prepovedano) v Piranskem zalivu, natanko dva dneva pred srečanjem predsednikov hrvaške in slovenske vlade. Sredi marca 1994 so delavci hrvaškega Telekoma (pošte) 13 telefonskih priključkov iz zaselkov Škodelin, Bužini, Mlini in Škrile s telefonske centrale v Sečovljah preklopili na telefonsko centralo v Bujah.



Primer Joška Jorasa

Julija 1999 je Joško Joras želel domov pripeljati pohištvo. Hrvaški cariniki mu tega sprva niso pustili, v drugem poskusu so gledali stran. Dne 24. avgusta 1999 je želel domov pripeljati 12 litrov mleka, 11 litrov so mu ga zasegli, en liter je smel vzeti. Sodnik za prekrške ga je (prvič) kaznoval s 100 kunami kazni, ker ni upošteval napotkov policistov. Dne 28. oktobra 2000 se je najprej izjalovil načrt Joška Jorasa, da domov čez hrvaško kontrolno točko brez carine pripelje pomivalni stroj. Na mejnem prehodu je vztrajal 20 ur. Njegova logika je bila: če je meja nedoločena, mu Hrvati ne morejo zaračunati carine za prenos blaga na ozemlje, ki še nima državne suverenosti. Že čez nekaj dni je pripeljal pomivalni stroj domov tako, da je brez ustavljanja peljal mimo carinikov. Dne 8. marca 2001 je bil kaznovan z več kot 2000 kunami kazni, ker je za praznike na svojo hišo izobesil slovensko zastavo in napis Tudi tukaj je Slovenija. Dne 21. avgusta 2002 je pristal v puljskem zaporu, kjer je 17 dni gladoval, in bil 6. septembra izpuščen »iz zdravstvenih razlogov«.

Ruplova točka T5 in sporazum Drnovšek-Račan

Dne 15. februarja 2001 je slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel pojasnil točko T5. To je točka štirih morij. »Italijanska meja ostane nespremenjena, nekdanje jugoslovansko morje se razdeli med slovensko in hrvaško, četrto je odprto morje. Hrvaška bi v tej točki lahko prišla v stik z italijanskim morjem. Koridor s teritorialnim dostopom bi pripeljal do odprtega morja. Slovenija bo vztrajala pri teritorialnem dostopu, ker je to njena pravica, ki jo je imela že prej, in Hrvaški ne krati njenih pravic.«


Dimitrij Rupel. Jure Eržen/Delo

Konec julija 2001 so v javnost pricurljale podrobnosti sporazuma Drnovšek-Račan. Meja na morju naj bi Sloveniji prinesla štiri petine zaliva. Črta, ki zapira zaliv, bi bila v štirih petinah na slovenski strani in eno petino na hrvaški. Od Piranskega zaliva bi se mejna črta nekoliko prelomila in šla po vzporedniku do italijanske meje. Do tam pa bi se približal 3,6-kilometrski koridor odprtega morja. Odprto morje bi nastalo tako, da bi se tako Hrvaška kot Slovenija odrekli teritorialnemu morju. V tem koridorju bi smeli ribariti le hrvaški in slovenski ribiči. Tik ob italijanski meji bi nastal še trikotnik samo hrvaškega morja, da bi Hrvaški ostal stik z italijanskim morjem. Zaselki ob Dragonji (20 hiš in 60 prebivalcev) bi pripadli Hrvaški.

Dne 20. maja 2002 so člani ribiške zadruge Sargus iz Umaga pet let po postavitvi prvih gojišč spet začeli postavljali nova školjčišča v portoroškem ribolovnem rezervatu Piranskega zaliva. Hrvaški zunanji minister je izjavil: »Nekaj bomo morali spremeniti – sporazum ali okoliščine.« In Hrvati so se lotili spreminjanja okoliščin. Tedaj so se šele zares začeli incidenti na morju. Začeli so krasti in trgati mreže slovenskim ribičem. Vsaj dvakrat so nanje streljali. Več ribiških ladij so hrvaški policisti peljali v Umag in jih tam kaznovali.

Leta 2004 je Hrvaška začela spreminjati ime Piranski zaliv v Savudrijsko valo, konec leta pa so se začele razprave o možnih rešitvah mejnega spora: mednarodni tribunal v Hamburgu, Meddržavno sodišče v Haagu, arbitraža ali mediacija. Pri arbitraži ni poti nazaj, je opozarjal pravnik Mitja Grbec. Francoski svetovalec za pomorsko pravo Alain Piquemal je tedaj jasno opredelil, da ekvidistanca pri razmejevanju v zalivu ni edino načelo razmejevanja, temveč da je treba upoštevati vse posebne okoliščine. Sedmega septembra 2005 je hrvaški premier Ivo Sanader jasno sporočil Sloveniji, da se zavzema za zavezujočo obliko reševanja spora s pomočjo sodišča ali arbitraže.

Marca 2009 je Hrvaška sprejela pobudo o mediaciji, vendar je zavrnila posredovanje trojke mediatorjev. Aprila je prišla v javnost odločitev, da mejnega spora ne bi več reševali z mediacijo, temveč z ad hoc arbitražo. Tri tedne kasneje je ta načrt arbitraže predstavil komisar za širitev Olli Rehn, hrvaška politika pa je njegov predlog podprla.

Arbitraža

Predsednika slovenske in hrvaške vlade Borut Pahor in Jadranka Kosor sta se 31. julija 2009 v Trakoščanih dogovorila o možnem iskanju rešitev, že 4. novembra tega leta pa v Stockholmu podpisala arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora pred arbitražo. Šestega junija 2010 je na referendumu v Sloveniji arbitražni sporazum podprlo 51,5 odstotka volivcev. Dne 11. februarja 2013 sta Slovenija in Hrvaška na sedežu arbitražnega sodišča oddali memorandum in predmet spora. Junija 2014 se je začela ustna obravnava pred arbitražnim sodiščem.

Hrvaška je 24. aprila 2015 obvestila arbitražno sodišče, da jo skrbi, ker da naj bi imel slovenski zunanji minister Karl Erjavec neuradne informacije o najverjetnejšem izidu arbitraže. O tem je obvestila tudi evropsko komisijo in konec junija arbitražni tribunal, da ima Slovenija dostop do notranjih informacij. Julija 2015 sta srbski Kurir in hrvaški Večernji list usklajeno objavila novico o telefonskih prisluhih slovenskemu arbitru Jerneju Sekolcu in slovenski agentki Simoni Drenik. Najbolj sporne so bile Sekolčeve informacije o najverjetnejši razmejitvi Piranskega zaliva (dve tretjini naj bi pripadli Sloveniji). Konec julija 2015 je hrvaški sabor sprejel soglasno odločitev o odstopu od arbitražnega sporazuma, 30. junija 2016 pa so sodniki v Haagu odločili, da ni bila povzročena bistvena škoda postopku in da se postopek nadaljuje.