Tiskane izdaje
Ljubljana - Čeprav vladna stran trdi, da pri odpravi plačnih anomalij v javnem sektorju ne more preseči dogovorjenega finančnega okvira 70 milijonov evrov, je v sklepni fazi pogajanj za izboljšanje položaja najnižje plačanih uslužbencev očitno pripravljena malo popustiti. Vprašanje je, ali dovolj.
Včeraj so se nadaljevala, jutri pa naj bi se sklenila pogajanja med predstavniki vlade in sindikatov javnega sektorja glede odprave anomalij v plačnem sistemu. Rezultat dogovora naj bi konkretno najbolj občutili tisti, ki so uvrščeni do 26. plačnega razreda. Povišanje - večinoma za enega do dva razreda - naj bi dobili že avgusta, z julijsko plačo. Preostalim, katerih delovna mesta so neustrezno vrednotena, naj bi plače povišali 1. oktobra.
Finančni okvir, znotraj katerega naj bi se pogovarjali, je, kot so se dogovorili v sporazumu konec leta 2016, 70 milijonov evrov. Osnovni nesporazum med zastopniki države in delavcev je, da ti drugi ne razumejo, zakaj ob gospodarski rasti, ki je večja, kot je bila takrat, vlada ni pripravljena malo bolj odpreti denarnice.
Drugi večji problem, ki je doslej zaviral napredek pogajanj, pa je bila razporeditev tega zneska - sindikati so prepričani, da je bil premajhen delež namenjen najslabše plačanim. Za te naj bi od celotne pogače šlo le okrog 19 milijonov evrov. Vlada je s svojim zadnjim protipredlogom, ki ga je predstavila prejšnji petek, izrazila pripravljenost, da se ta vsota poveča za približno 2,7 milijona evrov, kar pa je že bliže sindikalnim izračunom. Poleg kuharic, peric, hišnikov in še nekaj delovnih mest v skupini J so pod 26. razredom še bolničarji, ki so v skupini E, srednje medicinske sestre, ki predstavljajo največji finančni agregat, saj jih je več kot 10.000, tudi pomočnice vzgojiteljic, ki jih je 5500.
Tako od predstavnikov vlade kot od sindikatov je slišati, da jim je veliko do tega, da se pogajanja uspešno končajo, hkrati pa priznavajo, da pripravljenost zaznavajo tudi pri nasprotni strani, zlasti za to, da se za skupino J in preostale na dnu plačne lestvice položaj popravi. Vendar se oboji zavedajo, da spremembe v enem delu sistema, ki temelji na sorazmerjih, za seboj potegnejo popravke tudi više na lestvici, kjer pa bi se utegnilo bolj zatakniti, saj so stališča, kdo je zdaj prikrajšan in komu je treba dati več, med vlado in sindikati precej različna, bistveno pa se razlikujejo tudi znotraj sindikatov.
Koliko milijonov več in komu
Precej verjetno je, da bo vlada vseeno vsaj za malenkost popustila pri končni vsoti. Če se pogajalcem jutri vendarle uspe uskladiti vsaj za spremembe, od katerih bodo imeli korist najslabše plačani, bo moral glavni vladni pogajalec, minister za javno upravo Boris Koprivnikar, v četrtek po mandat na vlado in tam preveriti njeno stališče.
»Pri plačni skupini J smo se nekoliko zbližali, problem pa je v drugih skupinah, kjer so razlike postale neenake. Nekje so še znatne, drugod jih ni več. Imata pa obe strani željo, da bi pogajanja zaprli, ker vemo, da bo jesen lahko zelo problematična zaradi razmerij, ki so odprta zaradi dogovora z zdravniki. Vendar bo na koncu nekaj milijonov lahko tista točka, od katere bo odvisna odločitev,« je komentiral Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja.
Opozoril je na to, da je sindikatov kar 41. »Če manjši sindikati, ki zastopajo zgolj nekaj delovnih mest, ne dobijo pričakovanega, potem ne bodo podpisali izpogajanega. Na koncu se lahko postavi vprašanje kvoruma. Za kolektivno pogodbo za javni sektor je namreč potreben poseben kvorum, kar pa pomeni večino sindikatov ali sindikate, ki imajo v svojem članstvu 40 odstotkov vseh zaposlenih v javnem sektorju,« je pojasnil Štrukelj.
Obe merili za kvorum sta bili že problematizirani na ustavnem sodišču, ki je zakonodajalcu naložilo, naj ju spremeni, a ju doslej še ni. »Da velja kolektivna pogodba za javni sektor, kjer so orientacijska delovna mesta, mora torej podpisati 22 sindikatov ali pa bi sindikati, ki bi podpisali, morali imeti približno 75.000 članov. Dobro polovico od tega, okrog 39.000, na primer, predstavlja sindikat vzgoje in izobraževanja,« je opisal glavni tajnik Sviza.
Znotraj sindikatov je že od začetka spor med tako imenovanimi uradnimi pooblaščenimi osebami - preostali uniformirani poklici zahtevajo, da se približajo policistom, ki so si lani pristavkali boljša izhodišča. Policisti zavračajo kakršnokoli izenačevanje. Prepričani so namreč, da je delo, ki ga opravljajo, neprimerljivo z drugimi uniformiranci. Če se tem drugim ob popravi anomalij zvišajo plače, se morajo potem, kljub lanskim izboljšavam, še njim. Vojaki, cariniki in drugi, ki spadajo med uradne pooblaščene osebe, pa takšnemu razlikovanju nasprotujejo. Obe skupini sta že zagrozili z možnostjo stavke - policisti, če se ne ohrani razlika, drugi s statusom pooblaščenih oseb pa, če se ne odpravi.
To pa še daleč ni edino nesoglasje med sindikati. »Če dvigate plače uniformiranemu delu državne uprave s sedmo stopnjo izobrazbe, vplivate tudi na vse druge, ki so na isti ravni, torej na učitelje, znanstvenike, kulturnike, socialne delavce, ki so že tako zadaj. Dviga se tiste, ki so že zdaj više, s čimer se samo povečuje napetost,« je opozoril Štrukelj. Po njihovih izračunih je razlika v osnovni plači med uradnikom in učiteljem že zdaj 550 evrov bruto.
