Za istospolne je zakonodaja »pravni srečelov«

Ljubljana – V nekaterih političnih strankah, med njimi v potencialnih koalicijskih partnericah SD in Zaabu, so pred volitvami obljubili, da bodo odpravili sistemsko diskriminacijo istospolno usmerjenih, a v koalicijskem sporazumu ni temu namenjene niti besede. O tem smo spregovorili z aktivistom in sociologom dr. Romanom Kuharjem.

Kaj menite o tem, da v osnutku koalicijske pogodbe ni nobene zaveze glede vprašanja pravic istospolno usmerjenih?

Koalicijska pogodba je še v nastajanju in vredno bo komentirati zadnjo različico. V strankah SD in Zaab so se pred volitvami zavezali, da bodo odpravili sistemsko diskriminacijo LGBT-oseb, zato pričakujem, da bosta to postavili kot pogoj za vstop v koalicijo. Glede na to, da je mandatar nove vlade v svojih predvolilnih nastopih poudarjal pomen pravne države in človekovega dostojanstva, pričakujem, da SMC s tem ne bo imela težav in da dosledno spoštovanje človekovih pravic ne bo zgolj lepotni dodatek k pogodbi, ampak tudi ena pomembnih nalog nove vlade. Spoštovanje človekovih pravic namreč ne pomeni zgolj ohranjanja pravic tistih, ki jih že imajo, ampak njihovo razširitev na tiste, ki jih še nimajo, pa bi jih že po ustavi morali imeti. Ne nazadnje je ustavno sodišče v dveh primerih, povezanih z dedovanjem istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic, razsodilo, da je obstoječa zakonodaja na tem področju neustavna in da so potrebne ustrezne spremembe. Država pri izvršitvi prve odločbe zamuja že štiri leta in pol, pri drugi pa dobro leto. Sprašujem se, ali se nam ponavlja zgodba izbrisanih, kjer je bilo potrebnih šestnajst odločb ustavnega sodišča, preden so se stvari začele premikati. Moramo se zavedati, da v tej državi živi približno 150.000 državljank in državljanov, ki niso enaki pred zakonom zgolj zaradi svoje spolne usmerjenosti. Morda bi si morali še enkrat prebrati 14. člen ustave.

Kaj so konkretne težave istospolno usmerjenih v Sloveniji?

Večina težav je povezana z nepriznavanjem socialnih pravic. Partner v istospolni skupnosti, na primer, nima pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni svojega partnerja, nima pravice do nadomestila dohodka za nego družinskega člana, po svojem partnerju se ne more zdravstveno zavarovati, nima pravice do sklenitve najemne pogodbe s preživelim zakoncem najemnika in tako naprej. Težava je torej v tem, da registriranim istospolnim parom pravni red priznava le nekatere partnerske pravice, ki so priznane poročenim ali neporočenim heteroseksualnim parom, neregistriranim parom pa – z izjemo dedovanja – prav nobene. Podobno velja za istospolne družine, področje zaščite trans oseb pa je sploh povsem neurejeno. Težava je torej sistemska: če imaš srečo, da so določen zakon prenavljali in vanj vpisali istospolne registrirane pare, potem morda imaš pravico, če je zakon star in so vanj vpisani samo zakonci, je pa nimaš. Za istospolne pare je slovenska zakonodaja pravni srečelov.

Kakšno rešitev predlagate?

Takšno rešitev smo že imeli na mizi: prvi osnutek družinskega zakonika. Tako na pravni kot na simbolni ravni ni delal razlik med istospolnimi in raznospolnimi pari in med različnimi oblikami družin. Vsak kompromis, ki bo korak stran od te rešitve, bo morda res rešil del težav, ne bo pa odpravil diskriminacije. S tega vidika je vsekakor pomembno, ali svojega partnerja »registriraš« ali »poročiš«, čeprav se na prvo žogo zdijo pomembnejše druge stvari, kot so socialne pravice.

Zdaj je že jasno, da v koaliciji ne bo NSi, ki je kot pogoj za sodelovanje postavljala nedotakljivost družinske zakonodaje, zatorej – je še kakšen »izgovor«, poleg že slišanih, da je kriza in da urejanje omenjenih dilem ni priorieta ...

Že pogoj NSi ne bi smel biti izgovor, saj demokratična vlada preprosto ne more sprejeti tako nedemokratičnega pogoja, kot je zahteva po diskriminaciji natanko določene skupine v družbi. Tudi kriza ni nikakršen izgovor, je le populistično besedičenje. Ne nazadnje smo v Sloveniji imeli že šest različic zakonov s tega področja. Rešitve so zapisane, samo politično voljo je treba zbrati in sprejeti zakonodajo.

Zdi se, da je prav politične volje enkrat že zmanjkalo, ko je družinska zakonodaja dobesedno končala na referendumu.

Morda bi se morali zamisliti nad tem, da je Slovenija država, kjer imamo lahko referendume o človekovih pravicah in človeškem dostojanstvu: izbrisani, oploditev z biomedicinsko pomočjo, družinski zakonik. Pri nas so referendumi prepogosto navijaške populistične igre. Za to, da postanejo najvišji demokratični institut, nam manjka še kar nekaj politične kulture. Po novih referendumskih pravilih družinski zakonik ne bi padel. Vsekakor pa se moramo zamisliti nad tem, da je majhno število volivcev svojim sodržavljanom odvzelo človekove pravice, ki jih sami imajo in bi jih imeli še naprej, tudi če bi jih dobili še preostali.

Kje je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

Slovenija je začela zaostajati. Leta 2005 je bila prva med državami v soseščini, ki je to področje začela urejati (čeprav slabo), zdaj nas je večina že prehitela. Madžarska je sprejela zakon, ki skoraj popolnoma izenačuje pravice istospolnih in raznospolnih parov, leta 2009, Avstrija je sprejela tovrstno zakonodajo leta 2010, pred nekaj tedni nas je prehitela še Hrvaška, ki pa ji sicer manjka še veliko do rešitev, ki jih je vključeval naš predlog družinskega zakonika. Smo pa boljši od Italije: oni nimajo nič, v Sloveniji pa imamo slab in diskriminacijski zakon.

Odsotnost delovanja na tem področju se kaže tudi na tako imenovanem mavričnem zemljevidu, ki ga pripravlja evropska nevladna organizacija ILGA in prikazuje pravno zaščito LGBT-oseb v Evropi: leta 2010 smo bili na 17. mestu (med 49 državami), letos smo na 23. Poleg Hrvaške nas je zdaj prehitela še Črna gora. Še malo, pa bomo na evropskem repu. Daleč pred nami so, recimo, katoliška Španija in Malta pa Portugalska, vse skandinavske države, Nemčija, Francija, Avstrija in tako naprej. Malo nas sicer rešuje dejstvo, da je bil leta 2005 sprejet zakon o registraciji istospolnih parov, a ta je med vsemi zakoni v EU, ki se nanašajo na to tematiko, najslabši. S tem, da imamo nekaj, čeprav najslabše v EU, se vsekakor ne moremo hvaliti.