Za osnovni program naj poskrbi država, za več pa starši

Ljubljana – Poleg treh zasebnih šol, ki izvajajo javno veljavni program, so tudi take, ki ga ne, in zato za izvajanje svojih programov ne prejemajo sredstev iz proračuna. Med njimi je Osnovna šola Lila, pa tudi tuje šole, denimo britanska, francoska in ameriška.

Zasebne osnovne šole se od javnih razlikujejo po pedagoških načelih. Ena program izvaja po načelih pedagogike montessori, druga po načelih waldorfske pedagogike, zasebna Osnovna šola Alojzija Šuštarja pri Zavodu sv. Stanislava izvaja program devetletne katoliške osnovne šole, Lila deluje po principu vzgoje za življenje, tuje šole pa po mednarodnih programih.

Na tujih šolah, ki tako kot Lila niso vključene v slovenski sistem vzgoje in izobraževanja, šolanje v praksi poteka tako, da so učenci vpisani v javno osnovno šolo, a ne prihajajo k pouku. Namesto tega obiskujejo denimo francosko šolo in nato enkrat na leto opravljajo izpite, podobno kot to velja za šolanje na domu.

Zaradi metod dela in koncepta, ki ga živijo in mu sledijo, po besedah dr. Tatjane Devjak, izredne profesorice za predšolsko pedagogiko z ljubljanske pedagoške fakultete, zasebne šole pomenijo kakovosten premik v vzgoji in izobraževanju. Prepričana je, da bodo posamezne elemente njihove dobre prakse korak za korakom prevzeli še drugi. V posameznih javnih osnovnih šolah so že začeli izkazovati svojo drugačnost oziroma slediti priporočilom dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, univ. dipl. psihologinje in družinske terapevtke, izredne profesorice na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki učiteljem in šolskim strokovnjakom že dalj časa sporoča, da je treba spremeniti paradigmo. »V mnogih zasebnih šolah lahko otroci napredujejo po svoje. Zame je nepojmljivo, da v javni šoli to ni mogoče.«

Ključna pomanjkljivost

V enih šolah se tako ponašajo z nazivi, kot so zdrava, eko-, kulturna ali športna šola, v drugih je prizadevanje za dobrobit učencev mogoče razbrati iz delovanja ravnatelja in učiteljev. Posebnost med javnimi šolami je OŠ Preserje pri Radomljah, ki se ponaša z nazivom Glasserjeva kakovostna šola: temelji na teoriji izbire, po kateri vsak izbira svoje vedenje in misli, posredno pa tudi svoja čustva in počutje. Toda javne šole imajo pred zasebnimi eno ključno pomanjkljivost. Večina staršev otroke vpiše v najbližjo javno šolo, zato jih morajo tiste, ki želijo biti drugačne, v svoj pogled in delovanje šele prepričati. Zasebne šole pa starši izberejo, ker stojijo za njihovim prepričanjem, filozofijo ali svetovnim nazorom, in otroci vanje vstopajo z drugačnimi pričakovanji in drugačnim odnosom.

»Ker smo se veliko selili in ker imamo tri otroke, smo izkusili več šol,« pripoveduje oče, ki je najmlajšo hčerko vpisal v zasebno šolo Lila. »Bila sva razočarana, da javne šole poudarjajo faktografske podatke in da otrok ne učijo, kako naj se učijo in razmišljajo. V Lili pa jih usmerjajo v razmišljanje in zdelo se nama je, da je to res šola za življenje. Strošek šolanja je malo višji, kot če bi še eno leto plačevali vrtec, in ta investicija se nama je zdela dobra. Nekako pričakujeva, da bo program šole prej ali slej javno veljaven, če pa ne bo, se bova takrat odločila, kako naprej. Vsekakor pa lahko po vseh naših izkušnjah povem, da je veliko odvisno od tistega, ki snov podaja. Tako v javnih kot v zasebnih šolah so taki, ki so pri tem zelo dobri, in taki, ki so bolj šibki.« Zdi se mu prav, da država plača tisti del programa, ki je enak v vseh šolah, tistega, ki sodi v nadstandardno ponudbo, pa da doplačajo starši. Država tudi mora, kot pravi, poskrbeti za kvalitetno osnovno šolanje za vse, tako da noben otrok ni prikrajšan, z določanjem javno veljavnih programov pa obenem še za nadzor nad zasebnimi šolami.

Potegnjeno iz zraka

Tudi psiholog dr. Kristijan Lešnik Musek, ki se je znašel v vlogi dežurnega kritika šolskega sistema, čeprav ima šolstvo v resnici rad, meni, da mora država programe, za katere pravi, da jih morajo v šolah izvajati, tudi plačati. »Zdi se mi, da je bilo dosedanje 85-odstotno financiranje programov potegnjeno iz zraka. Nekaj konkurence zasebnih šol kvečjemu pripomore h kakovosti javnega sistema. Menim tudi, da prav zelo negativno ne morejo vplivati na sistem, glede na to, da jih je malo. Res pa jih je treba nadzorovati in spremljati, ali se javno veljavni program v teh šolah tudi dejansko izvaja.« Strah pred ideološkimi vplivi po njegovem ni upravičen. Zdi se mu celo, da ga posamezniki načrtno potencirajo. »Vprašati bi se morali, ali je slovenska javna šola res ideološka nevtralna. V tem trenutku je to po mojem absurdno trditi.«