Zadnji korak v širitvi bo Balkan

Pogovarjali smo se z Larisom Gaiserjem, novim predsednikom slovenskega dela Panevropskega gibanja.

ned, 03.06.2012, 12:00

Rodil se je pred 35 leti na Ptuju, vendar se je z mamo še pred osnovno šolo preselil v Italijo. Iz prava je diplomiral na univerzi v Veroni, iz mednarodnih odnosov in diplomacije je magistriral v Milanu. Zdaj končuje doktorat iz geopolitične ekonomije na Università degli Studi Guglielmo Marconi. Tam in na veliki ameriški univerzi v Georgii tudi predava. Iz Italije je Larisa Gaiserja ljubezen vodila nazaj v domovino in rodno mesto. Pred dvema tednoma je postal novi predsednik slovenskega dela Panevropskega gibanja, ki ga je prej dolgo vodil starosta slovenske politike France Bučar.

Poleg mednarodnih odnosov Gaiserja zanima tudi slovenska politika, saj je decembra lani na državnozborskih volitvah kandidiral na listi Slovenske ljudske stranke. Pravi, da je vodenje Panevropskega gibanja – tega je na mednarodni ravni več desetletij vodil Otto von Habsburg, človek, ki bi bil cesar, če Avstro-Ogrska ne bi bila propadla – v Sloveniji prevzel zato, ker bi rad to, kar govori kot akademik in analitik, udejanjil.

Kakšni so cilji Panevropskega gibanja?

Začetek delovanja gibanja je manifest grofa Richarda Nikolausa von Coudenhove-Kalergija v 20. letih 20. stoletja. V njem je napisal, da je cilj združevanje evropskih narodov v evropskem prostoru. Naš cilj je skupnost narodov v Evropi, da bomo lahko živeli v miru, v stabilnem svetu, da evropska zgodovina ne bi bila več takšna kot v zadnjih tisoč letih, ko je bila niz vojn, pokolov in terorja.

Ustanovitelj gibanja Coudenhove-Kalergi je za himno združene Evrope predlagal Beethovnovo Odo radosti, ki je zdaj himna Evropske unije. Ni EU že uresničitev Coudenhove-Kalergijevih sanj?

Po drugi svetovni vojni se je pokazalo, da je imel Kalergi prav. Da moramo na stari celini res najti novo obliko sodelovanja. S tem so se strinjali vsi politiki in nova svetovna sila, Združene države Amerike. Ta je videla možnost, da bi Evropa sodelovala na federativni osnovi, in je v podporo tej možnosti začela Marshallov načrt pomoči pri obnovi v vojni razrušene celine. Države, ki so se vključile v načrt, so začele sodelovati in začele graditi to, kar zdaj poznamo kot Evropsko unijo. Unija je prava pot, ni pa popolna.

Kaj ji manjka?

Ni skupnost narodov, ampak skupnost držav. Zato še vedno temelji na interesih držav in s tem na kompromisih. Je pa gotovo prava pot, saj že več kot pol stoletja zagotavlja mir in stabilnost na stari celini. To so tudi cilji Panevropskega gibanja, zato Unijo podpiramo.

Temelji Panevropskega gibanja so liberalizem, krščanstvo, socialna odgovornost in proevropska usmerjenost. Kaj je najpomembnejše?

Gotovo proevropska usmerjenost. Glede krščanstva bi dodal, da ga je Kalegri vzel kot kulturni temelj Evrope. Vendar nikakor nismo gibanje, ki bi temeljilo na katoliški veri.

Temelji se v zadnjem času majejo. Liberalizem je postal zaradi doktrine neoliberalizma skoraj psovka, krščanstvo ni več, kar je bilo pred skoraj 90 leti, socialna odgovornost je zaradi krize nekoliko pozabljena, prav tako zaradi krize proevropsko usmeritev držav zamenjuje nacionalizem.

Oblika liberalizma, ki prevladuje zdaj, je popolnoma napačna. Vendar je liberalizem sam po sebi dober gospodarski sistem, saj so vsi drugi propadli. Odvisno je, kdo in kako ga usmerja. Je dober, če ga dobro usmerjajo, in nasprotno. Absolutni liberalizem ni mogoč, nujna je država, da od liberalizma dobimo najboljše. Po hladni vojni, natančneje leta 1994, pa so ustanovili Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Od te prelomnice je začelo finančno gospodarstvo prehitevati realno gospodarstvo. Vsi voditelji so videli, da finančni sistem prinaša velike dobičke, in so pustili, da je prevzel vodilno vlogo v svetu. Vodilno vlogo v svetu so prevzele finance, država se je umikala v ozadje. Politika je oder prepustila finančnim tehnokratom. Vsi so trdili, da je to dobro, da bo tudi za socialo poskrbel liberalizem. Kar je bila napaka.

Kaj se je zgodilo?

Finančni sistemi so postali orjaški. S tujim denarjem so se šli špekulacije, kar je trajalo nekaj časa, potem pa je sledil zlom. Vendar so finančne institucije takrat prepričale države, da so prevelike, da bi propadle, in države so jim dale denar. Finančnemu sektorju je uspelo prepričati države, da ga rešujejo z javnim denarjem. Z javnim denarjem smo plačevali zasebne, tvegane, špekulativne dolgove. Zato se je sesul sistem javnih financ in to je vzrok dolžniške krize. In zdaj sva pri vprašanju nacionalizma. Ko je kriza in ljudje ne vedo, kaj se dogaja – ker politiki ne znajo pojasniti, da gre za spopad med financami in suverenimi državami –, so seveda prestrašeni. In se obrnejo k skrajnim strankam.

Ali je vzpon ekstremnih strank, od nacionalistov v Skandinaviji, vzhodni in zahodni Evropi do nacistov v Grčiji, v normalnih okvirih demokracije ali bi že morali zvoniti alarmi?

Vsekakor je razlog za skrb, vendar je še v okvirih normalne demokracije, če bodo politične elite na te pojave znale primerno odgovoriti. Čeprav nisem socialist, se mi zdi izvolitev Françoisa Hollanda za francoskega predsednika dobra stvar, ker bo dal na mizo nekatera doslej odrinjena vprašanja.

Na primer?

EU se je doslej na krizo odzivala tehnokratsko, z zgolj fiskalnimi ukrepi, kot je omejevanje primanjkljajev državnih proračunov pod tremi odstotki BDP. To je nemška filozofija. Evropska centralna banka (ECB) deluje kot nemška Bundesbank. Ta deluje na podlagi izkušenj iz kolapsa Weimarske republike, njen edini cilj pa je, tako kot je zdaj cilj ECB, omejevanje inflacije. Druge centralne banke takrat, ko je treba, preprosto rečeno, natisnejo denar. ECB pa zaradi nemškega prastrahu pred hiperinflacijo tega ne počne. Zato ne deluje v prid spodbujanja rasti. Po mojem mnenju si bo Hollande prizadeval, da bo ECB spremenila svoje ravnanje.

Če bi bila EU enotna država, bi bila po prebivalstvu tretja, po gospodarstvu pa prva država sveta. Posamezne države, razen treh ali štirih, ne pomenijo kaj dosti. Ali je dejstvo, da posamezne države niso ravno odločilni igralci na svetovnem odru, dovolj za preživetje Unije?

Najpomembnejši podatek je, da je EU prva gospodarska sila sveta. Res je, da svet ni več evrocentričen, vendar sedem desetin svetovne blagovne menjave poteka z EU. Vsi, Amerika, Azija, Afrika, Rusija, potrebujejo stabilno Unijo z njenim trgom. Padec Evrope pomeni gospodarski padec sveta. Samo fiskalna unija pa ni dovolj. Namesto sedemindvajsetih trgov na območju EU moramo ustvariti res­nično enoten trg, drugače fiskalna unija nima smisla. Za to pa je nujno, da začne Evropska centralna banka delovati kot resnična centralna banka, tudi z izdajo evroobveznic. Za zdaj bi bilo to dovolj, saj evropska vlada v tem trenutku ni sprejemljiva.

So težave Unije samo gospodarske ali imajo globlje korenine?

Največja težava je zdaj gotovo gospodarstvo. Vendar je zelo problematično tudi slabo komuniciranje politike v posameznih državah z javnostjo. Unija je vsem dala veliko. Od Nemčije do Slovenije. Da politiki tega ne znajo predstaviti javnosti, ampak pustijo, da ljudje za vse krivijo EU, je velika težava.

Se bodo vrata Unije z vstopom Hrvaške – in morebiti Islandije – zaloputnila?

V svetu obstaja dogovor, da se Unija razširi še na Balkan, ne pa naprej na vzhod, na rusko vplivno območje. Podobno je z Natom. Tu bi opozoril na vrh Nata v Bukarešti, ko aprila 2008 v zavezništvo niso sprejeli Gruzije. Če bi jo, bi bili avgusta tega leta v vojni z Rusijo.

Hrvaška bo vstopila v Unijo, potem bodo težave. Gotovo je na poti v EU Srbija, težave pa so v Bosni, Sandžaku in še na veliko drugih koncih. Žal se Unija dosleh ni ravno izkazala pri njihovem reševanju. Proces se bo verjetno upočasnil.

Kaj bo zastoj v širitvi pomenil za tako imenovani Zahodni Balkan – se pravi del nekdanje Jugoslavije jugovzhodno od Hrvaške in Albanijo – ter Turčijo?

Turčija se je sprijaznila, da ne bo nikoli članica EU. Članstvo uradno ostaja njen cilj, vendar tamkajšnja politika razume, da je stvar končana. Zdaj se bolj usmerja na Bližnji vzhod in območje srednje Azije do Kitajske. Tam postaja srednje močna regionalna sila, kar je njen dejanski doseg. S Turčijo bo imela Unija poseben dogovor o sodelovanju. Članstvo je nemogoče, ker bi bila Turčija v nekaj letih država z največ prebivalci, poleg tega druge vere, kar pomeni, da bi imele zdajšnje velike članice manjšo moč. Z njeno vključitvijo bi Unija dobila mejo s Sirijo, Irakom, Iranom, kavkaškimi državami. Ne znamo rešiti niti notranjih težav, kaj šele, da bi reševali bližnjevzhodne. Gotovo pa moramo s Turčijo sodelovati kot s privilegiranim partnerjem, ker je naša soseda v izjemnem vzponu.

Kaj zastoj pomeni za Zahodni Balkan?

Predvsem mu moramo pustiti odprta vrata. Cilj, vstop v Unijo, pa mora biti jasen. Če je cilj jasen, potem niti ni tako pomembno, ali bo proces vključevanja trajal pet ali deset let. Bolj verjetno deset let. Predvsem v Bosni pa so težave velike.

Kje so meje Unije?

Mislim, da vanjo spada še Balkan in konec. Zahodni del nekdanje Sovjetske zveze, Belorusija in Ukrajina, bo ostal nekakšen tamponski pas. Pomembno je vedeti, da je za Rusijo vedno psihološko problematično, če meji na neko drugo velesilo. Zanje je težava že, da so jim »ušle« baltske države, vendar so bili takrat na kolenih in jih niso mogli zadržati v svojem vplivnem območju. Prav tako v Unijo po mojem ne sodijo kavkaške države. Zadnji korak širitve bo Balkan. Če se ne bosta za vključitev odločili še Švica in Norveška, kar pa zdaj ni posebno verjetno. Jaz se na njunem mestu ne bi (smeh).

Bo Grčija izstopila iz območja evra, kar zadnje čase vedno bolj omenjajo kot edino rešitev njenih težav?

Ne sme izstopiti iz območja evra.

Kakšne bi bile posledice?

To bi bil konec evroobmočja in Evropske unije oziroma konec sedanje poti Unije. Potem ne bi bili več na poti več­je enotnosti, ampak na poti preživetja, životarjenja.

Kaj je na stari celini bolj realno pričakovati: postopno združitev v Združene države Evrope, razpad Unije ali pa njeno stagniranje in počasen zdrs na obrobje svetovnega dogajanja?

Evropska unija je šla skozi veliko kriz. Vedno je našla rešitev in šla naprej. Sedanja kriza je najgloblja doslej. Verjamem, da bo našla rešitev in naredila še en korak naprej. V mednarodnem pravu je Unija posebnost in bo to ostala. Če bomo potegnili napačno potezo, kot je prej omenjeni primer Grčije in evra, bomo na poti v stagnacijo in iz stagnacije v propad. Kar nas bo pripeljalo nazaj v staro Evropo. Na to možnost raje sploh ne bi pomislil.

Povezane novice

Balkan v očeh zahodnih politikov in popotnikov
2. april ob 18:00
 Božidar Jezernik: Evropejci so uporabljali Balkan kot neke vrste ogledalo, v katerem so opazovali sebe ...
Prijavi sovražni govor