Zakaj je desni vladi uspelo, levi pa ne

Dekan Matej Makarovič pravi, da bi bil izid referenduma negotov, vsaka od strani pa bi s tem tvegala veliko, najbrž preveč.

Objavljeno
11. maj 2012 22.21
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika

Ljubljana – Po več kot mesecu dni pogajanj, ki so trajala okoli 200 ur, je desnosredinski vladi v zadnjem hipu le uspelo doseči varčevalni dogovor s sindikati, ki je preprečil referendum. Prejšnji tega – kljub temu da je leva sredina po teoriji bolj naklonjena sindikatom – ni uspelo.

Letošnji varčevalni paket pri javnih izdatkih, ki je najbolj zrevoltiral sindikate, je težak okoli 500 milijonov evrov. Vlada je predvsem pri krčenju socialnih in družinskih izdatkov popustila, iz paketa je umaknila standarde in normative v vzgoji in izobraževanju, dosegla pa je znižanje plačne mase javnega sektorja. Prejšnji koaliciji je z deloma uspešnimi pogajanji uspelo zadržati rast izdatkov za plače, v druge javne izdatke pa ni pomembno posegala. Pri reformnem spopadu s sindikati, kjer ni popuščala, pa je doživela dva pomembna poraza: pri malem delu in pri pokojninski reformi.

Boljša pogajanja, 
drugačno vzdušje

Dekan fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici Matej Makarovič vidi tri razloge, zakaj je tej vladi uspel dogovor. Prvi je ta, da so bili po njegovem mnenju predlogi vlade – ob upoštevanju kratkega razpoložljivega časa – pripravljeni dobro, če bi bilo časa več, bi bili gotovo boljši. Prav tako, pravi Makarovič, so se vlada in sindikati zavedali razmer, v katerih se ni mogoče več šaliti. »In končno, pogajalska ekipa te vlade je bila, tudi ko je šlo za tako imenovano tiho diplomacijo, neprimerno sposobnejša od ekip, ki so imele podobne naloge v prejšnji vladi.«

Tudi profesor Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete ocenjuje, da je bilo za uspešen dogovor odločilno kolektivno zavedanje resnosti položaja, v katerem smo se znašli in ki se je po padcu pokojninske reforme še zaostril. »Tega smo se zavedeli predvsem z naknadnim premislekom posledic referendumske zavrnitve pokojninske zakonodaje.« Pri tem priznava, da je bila ta vlada pogajalsko spretnejša od prejšnje. »Vendar verjamem tudi, da bi prejšnja vlada, če bi se znašla v položaju sedanje, prav tako uspešno zvozila pogajanja,« pravi Pribac.

Miroslav Stanojević, ki na ljubljanski FDV proučuje sindikalna gibanja, meni, da se je desnosredinska vlada s sindikati dogovorila, ker je očitno ocenila, da je to pomembno. »Prejšnja se s sindikati ni dogovorila – in je dobila referendume, ker je očitno menila, da dogovor z njimi ni pomemben.«

Referendum: 
preveč tvegana igra

Sprožanje referendumov na strukturne teme je ob tem načeloma lažje, ocenjuje Stanojević, ker imajo te teme večjo integracijsko moč, a bi bilo v teh okoliščinah malo verjetno, saj vsi kalkulirajo stroške in koristi, ki bi jim jih referendum prinesel. »Očitno so vsi ugotovili, da bi referendum o (ne)zmanjševanju javnih izdatkov in plač vsem povzročil nevzdržne stroške,« meni Stanojević.

Makarovič pravi, da bi bil izid referenduma negotov, vsaka od strani pa bi s tem tvegala veliko, najbrž preveč. »Celo za radikalnejši del sindikatov s Štrukljevim Svizom na čelu je referendum postal preveč tvegana igra v trenutku, ko je spoznal, da je glavnina drugih sindikatov vendarle pripravljena na kompromis. Seveda ne izključujem možnosti, da bo kateri od sindikatov, ki sporazuma niso sprejeli, kljub temu sprožil referendumske postopke, a v tem bo osamljen, vsesplošno dojet kot destruktiven in zato tudi brez upanja na referendumski uspeh.«

Pribac je prepričan, da bi sindikati javnega sektorja izgubili podporo širše javnosti, če ne bi privolili v nižanje osebnega standarda. To pomeni, da bi se zlomila tudi solidarnost med zasebnim in javnim sektorjem.

»Videti je, da so vsi zadovoljni. V zgodovini sindikalnih gibanj se sindikati, ki uspešno izpogajajo zniževanje plač, sicer ne pojavljajo ravno pogosto,« še pravi Stanojević, tovrstni dosežki pa lahko vplivajo na gibanje članstva.

Pribac pa opozarja, da na socialni dialog vplivajo tudi razmere v EU. »Vlada je svojo reformno strategijo pripravila, ko je bila restriktivna linija Merklove v EU brez konkurence – edini vplivni nasprotniki te strategije so bili Obamovi svetovalci –, in je uspešno jezdila ta val. Danes, po volilni zmagi socialistične ideje v Franciji, bi jo izpeljala veliko teže.«