Tiskane izdaje
Revirni gozdarji po državi imajo zaradi ugodnih razmer za sečnjo obilo dela. Na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) priznavajo, da ponekod kljub organizacijskim prilagoditvam težko v kratkem času ustrežejo vsem lastnikom gozdov po izbiri drevja za posek. Nezadovoljstvo raste, saj po zakonu lastnik gozda ne sme posekati niti enega drevesa brez dovoljenja revirnega gozdarja.
Zamude so nastale tudi zato, ker je gozdarjem zadnji mesec preteklega leta zmanjkalo denarja za gorivo in markirni sprej. Nekaterim žagam na Gorenjskem je zaradi zapleta celo primanjkovalo lesa. Slovenski gozdarji ob stalnem krčenju sredstev in zmanjševanju števila zaposlenih vse teže zmorejo naloge, ki jim jih nalaga država.
»Poglejmo samo en segment našega dela, to je količina označenega drevja za posek. Leta 2000 je bilo posekanega 2,6 milijona kubičnih metrov lesa, lani pa kar štiri milijone. To je povečanje za 77 odstotkov v trinajstih letih, pri čemer se tehnologija dela ni bistveno spremenila. Vse je treba opraviti v gozdu. Jasno je, da vseh dosedanjih nalog v enakem obsegu in še nekaterih novih, poleg povečanega poseka na primer, ne zmoremo,« priznava v. d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem.
Anton Breznik, vodja območne enote Nazarje: »Za manj denarja in z manjšim številom zaposlenih moramo opraviti več dela. V Solčavi se je upokojil revirni gozdar. Njegovo delo si bodo morali razdeliti njegovi zdaj že nekdanji sodelavci. Država naj organizira gozdarsko službo tako, da jo bo lahko financirala.«
Ivan Jakop, revirni gozdar v Lučah: »V revirju delam že trideset let. V tem času sem z lastniki gozdov na našem območju vzpostavil korektne in zaupanja vredne odnose. Kaj naj jim rečem, ko pokličejo za odkazilo? Da sicer sedim v pisarni, a da k njim ne morem, ker nimamo denarja za bencin? Že leta se vozimo na svoje stroške. V krajevni enoti nas je pet, službeni avto pa je samo eden. Na mesec prevozimo med 400 in 500 kilometri, kilometrino pa dobimo plačano le za slabo polovico.«
»Vedno poslušamo, naj si denar zaslužimo na trgu. Kako pa, ob povečanju obsega dela in zmanjševanju sredstev?« se sprašuje Anton Breznik.
Damjan Oražem: »V slovenskem merilu je ZGS verjetno rekorder, saj imamo glede na znesek plač le dobrih devet odstotkov materialnih stroškov. Lani so z nami primerljive inštitucije poslovale z materialnimi stroški, ki so znašali od dva- do petkratnik naših. Predlagali bomo deregulacijo nekaterih predpisov. Kar zadeva teren, pa bi bilo seveda za ZGS laže, če bi se lastniki združevali, tako da bi lahko gozdar na enem območju poskrbel za večjo površino gozdov, ne pa da se vozi od enega do drugega posestnika in to včasih večkrat na leto ponavlja pri istih.«
Gozdar je zastonj
Kako pa naj se gozdarji obnašajo bolj tržno? »Kot lastnik gozda z lahkoto opazim, da ob vsaki storitvi dobim tudi račun. Politika države pa je taka, da karkoli dobim od gozdarjev ZGS, je tako rekoč vedno zastonj. To je za lastnike gozdov seveda dobro ... Predloge za uzakonitev delnega povračila materialnih stroškov – povprečnega lastnika gozda bi obremenili z 10 do 30 evri na leto – za konkretna dela, je ZGS podal že večkrat, a zaradi nasprotovanja organizacij stanovskih združenj lastnikov gozdov niso našli poti v zakon,« je pojasnil Oražem.
Ivan Jakop je nekoč lahko dvakrat do trikrat na leto obiskal vsak hektar gozda v revirju. Zaradi pisarniške papirologije gre zdaj v gozd le takrat, ko ga pokličejo lastniki. Alja Žunter, vodja krajevne enote v Lučah: »Naše delo je preveč zbirokratizirano. Je prav, da gozdar tiči v pisarni? Nekdaj smo za odkazila porabili polovico delovnega časa, zdaj samo še tretjino.«
Delegacija v Lučah
Na domačiji Ivana Volerja, po domače pri Žlebniku, ta čas pridno sekajo. V mladem gozdu, za katerega gospodar pravi, da bodo od njega imeli korist šele njegovi potomci, opravljajo sanitarno sečnjo. Z njo bo več stroškov kot koristi. A če gozda ne očisti in prezrači, njegovi nasledniki ne bodo imeli omembe vrednega premoženja. S traktorjem, prilagojenim za delo v gozdu, mu je pomagal mladi sosed Anže.
Okoli sto evrskih tisočakov stane njegova mašinca, me podučijo gozdarji, ki so mladeniču in še skoraj ducatu drugih iz krajevne enote pomagali izpolniti kakšnih šestdeset strani razpisa, na katerem je za nakup dobil evropska sredstva. Lani pa tudi kontrolo – 13-člansko delegacijo iz Ljubljane in Evrope, ki je prišla v Luče preverit, ali je res kupil to, kar se je obvezal, in ali je stroj označil z nalepko, da ga je sofinancirala EU. Ivanu in Anžetu je v gozdu pomagal še Stanko Moličnik, mornar, ki je preplul ves svet, zdaj pa v domačih krajih z motorko v roki podira drevesa in na strmih pobočjih Zgornje Savinjske doline obuja spomine na razburkana morja.
Volerju se ne bi zdelo nič čudno, če bi gozdarji za odkazilo tudi kaj malega zaračunali. S svojim revirnim je zadovoljen. A roko na srce, njihove napake se na kratki rok nikjer ne poznajo, na dolgi rok, vsaj desetletni, pa lahko neizkušeni naredijo precejšnjo škodo. Prav zato Jakop tako skrbno hodi od smreke do smreke ter šele po temeljitem premisleku in pogovoru z lastnikom v eno od njih z rdečim sprejem zariše piko. Voler pravi, da raje plača, kot da odkazila zaradi pomanjkanja denarja ne bi bilo več.
Konec odkazil,
Ivan Voler, od glave do pet opremljen za sečnjo, je znova zagnal motorko in zarezal še v eno mlado smreko. Komaj šestdeset let je imela, revirni pa jo je označil zato, ker jo je poškodovala jelenjad. Sosednja bo padla, ker jo je napadel lubadar, tretja zato, ker so jo poškodovali pri podiranju.
»Zagovarjamo razvoj, ne razkroj gozdarske stroke,« opozarja Marjan Hren iz Društva lastnikov gozdov Dravinja-Hudinja in nadaljuje: »Potrebujemo strategijo razvoja gozdarstva v državi in dobre zakone, ki bodo urejali to področje, ne pa rokohitrske poteze, s katerimi gasimo požar, kakršen je bil decembrski. Prav bi bilo, da vsi, ki smo kakor koli povezani z gozdom, staknemo glave in zanj poiščemo najboljše rešitve.«
