Tiskane izdaje
Ljubljana – Na kliničnem oddelku za žilne bolezni Interne klinike UKC pregledajo skoraj 50.000 bolnikov na leto v ambulantah, 2500 s hujšimi težavami pa jih zdravijo na oddelku. Eden izmed razlogov za sprejem bolnikov iz vse Slovenije je anevrizma aorte. Približno 60 jih na leto potrebuje zdravljenje z znotrajžilno opornico, a ZZZS plača material le za 20. Ali drugače, pri vsakem bolniku ima UKC več kot 10.000 evrov izgube, je povedal prof. dr. Aleš Blinc.
»Anevrizma aorte je bolezen, pri kateri je ob raztrganju še nedavno večina bolnikov umrla, preden so jih z velikimi bolečinami v trebuhu lahko pripeljali v bolnišnico. Bolezen, pri kateri gre za kombinacijo tlečega vnetja in čezmernega raztezanja žilne stene, najpogosteje prizadene kadilce in starejše ljudi. Za razliko od drugih arterij, ki se ob napredovanju ateroskleroze zožijo in zaprejo, se bolna aorta dostikrat razširi, izboči. Ko se anevrizma poveča na premer, večji od 5,5 centimetra, grozi, da se bo raztrgala, in bolnik lahko v takem primeru izkrvavi.
Včasih je bilo tako, da človek sploh ni vedel, da ima to bolezen, nenadoma ga je zabolelo v trebuhu, padel je v šok, večina bolnikov je umrla še pred prihodom v bolnišnico. Le tretjina jih je dočakala kirurško operacijo, pri kateri je bilo treba trebuh odpreti. Odkar obstaja široka dostopnost do ultrazvočnih pregledov trebuha in slikanja z računalniškim tomografom – CT, pa odkrijemo veliko bolnikov z anevrizmatsko boleznijo pravočasno, torej preden aorta poči. Starejšim bolnikom in ostalim, za katere je kirurška operacija trebušne aorte tvegana, denimo zaradi predhodnega kirurškega posega v trebuhu, lahko pogosto pomagamo z vstavitvijo znotrajžilne proteze skozi dimeljski arteriji, torej brez kirurške operacije v trebuhu,« pojasni prof. dr. Aleš Blinc, specialist kardiologije in vaskularne medicine, predstojnik oddelka za žilne bolezni.
Ogrožene medicinske storitve
Na žilnem oddelku sprejemajo bolnike z napredovalo anevrizmo aorte iz vse Slovenije in jih pripravijo na poseg, ki ga nato izvedejo intervencijski radiologi s Kliničnega inštituta za radiologijo, ki ga vodi mag. Dimitrij Kuhelj. »Za mlajše bolnike je navadno bolj primerna operacija, za bolnike, ki imajo še kakšno drugo bolezen ali zarastline v trebuhu, ter za starejše, bolj krhke, pa je dostikrat veliko boljša možnost vstavitev žilne proteze skozi dimlje po žili, saj se poseg izvede v plitki narkozi. Ali je za bolnika boljša operacija ali perkutani poseg – poseg skozi kožo, konkretno skozi žilo v dimljah –, odloči interdisciplinarni konzilij, v katerem smo kardiolog-specialist žilne medicine, intervencijski radiolog in kardiovaskularni kirurg. Poseg skozi kožo, ki ga opravi intervencijski radiolog, traja približno 45 minut, nobenega reza v trebuhu ni, bolnik si hitro opomore,« pove sogovornik.
Težava pa je v tem, ker zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ne plača zdravljenja vseh bolnikov oziroma ne plača celotne cene zdravljenja. »UKC porabi za zdravljenje enega bolnika z znotrajžilno protezo aorte dobrih 16.000 evrov. Najdražja je znotrajžilna proteza, katere cena je od 7939,4 do 9455,3 evra, odvisno od materiala. Prišteti je treba še stroške aparatov, katetrov, drugega potrošnega materiala in stroške dela, ki so še najmanjši del skupne cene posega. Med izdatki Interne klinike UKC Ljubljana znašajo stroški dela le 31 odstotkov. To je bistveno manj kot na zahodu, kjer je strošek dela približno 60 odstotkov celotnih izdatkov za zdravstvo. Vendar nam ZZZS kljub nizki ceni dela ne prizna nastalih stroškov. Na leto izvedemo poseg pri 50 do 60 bolnikih, denar, ki ga dobimo, zadošča za 20 bolnikov. Pri vsakem zdravljenem bolniku z znotrajžilno aortno protezo ustvarimo več kot 10.000 evrov izgube. Premajhno in nepregledno financiranje ogroža vrhunske medicinske storitve,« pojasnjuje predstojnik oddelka za žilne bolezni. UKC Ljubljana je imel po devetih mesecih 12 milijonov, konec leta pa bo imel predvidoma že 16 milijonov evrov izgube.
Za to, da so se zdravniki v UKC Ljubljana naučili izvajati sodobne metode – opisana je v uporabi šele nekaj let – so se morali izobraževati v tujini, nabaviti potrebno opremo in pridobiti spretnost doma. Bolnikov, katerim rešijo življenje in ga s temi ali drugimi podobnimi sodobnimi metodami za nekaj let podaljšajo, je vse več.
Na ravni evropske kakovosti
»Strokovno gledano smo na Kliničnem oddelku za žilne bolezni v Ljubljani primerljivi z ravnjo univerzitetne bolnišnice AKH na Dunaju, ki je pojem evropske kakovosti. Dejansko je Klinični oddelek za žilne bolezni večji, kot je Klinični oddelek za angiologijo na Dunaju: imamo 50 bolniških postelj, 22 zdravnikov specialistov, 33 diplomiranih sester, 40 srednjih sester. Poleg tega, da zdravimo bolnike, delamo tudi pedagoško in raziskovalno. Zdravniki z našega oddelka objavijo vsako leto najmanj 20 raziskovalnih člankov v mednarodnih strokovnih revijah. Trenutno še izvajamo vse pomembne metode zdravljenja, ki jih izvajajo tudi drugod v Evropi. A kako dolgo še? Če ne bo denarja, kako bomo še naprej ohranjali stik z evropskim vrhom?«
Zakon o uravnoteženju javnih financ predpisuje vsako leto za odstotek manj zaposlenih v vseh javnih ustanovah, med katere spada tudi UKC Ljubljana. Trenutno jim po besedah Blinca najbolj primanjkuje medicinskih sester, kmalu pa se bo pojavil velik problem, tako Blinc, če ob naraščajočem številu pomoči potrebnih bolnikov ne bodo mogli zaposlovati mladih, usposobljenih zdravnikov: »Če v UKC Ljubljana ne bomo držali koraka z razvitimi, bodo na slabšem vsi prebivalci Slovenije, ki so naši potencialni pacienti.«
Blinc zato poudarja, da se moramo kot skupnost odločiti, »ali v Sloveniji želimo ohraniti vrhunsko medicinsko oskrbo in jo pregledno financirati ali pa se zadovoljiti z ravnjo regijskih bolnišnic in vse bolj zapletene bolnike pošiljati v Gradec, Zagreb, Milano. Ne morem si misliti, da bi bilo to v nacionalnem interesu. V interesu bolnikov tudi ne. Zanesljivo je tudi ekonomsko ceneje ohranjati tisto, kar dobro deluje pri življenju, kot pustiti, da gre po grškem modelu navzdol, da se razpusti, uniči. Iz nič ponovno postavljati sodobno medicino na noge, je dolgotrajen in zagotovo zelo drag model«, meni prof. dr. Aleš Blinc.
