Slovenija: Trajnost bi lahko zamenjala skrajnost(i)

Spektakularna zmaga »zelenega politika« za avstrijskega predsednika odpira vprašanja, zakaj ta opcija ni bolj uspešna tudi pri nas.

Objavljeno
31. maj 2016 22.49
jer*Parki, zelenice, prosti čas, motivi
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Ljubljana – Zelene stranke v parlamentih evropskih držav niso redke. Večina jih je v opoziciji, v Grčiji, Luksemburgu in na Švedskem so v vladi. Pri nas so vse bolj oddaljene od parlamenta. Vzrok? Spregledanost v medijih, razdrobljenost in lastne napake, priznavajo v strankah.

Krožno gospodarstvo, trajnostni razvoj, ekološko kmetijstvo in zeleni turizem so vse pogosteje na agendi javnih razprav pri nas. Za vse to ima namreč država idealne razmere. A konkretni premiki sledijo le redko, četudi se stranke v svojih programih k temu zavezujejo.

Bi Slovenija potrebovala stranko s pravim zelenim nabojem?

Ob osamosvojitvi so bili s takim programom že uspešni Zeleni Slovenije (ZS). Takrat so bili ena najmočnejših tovrstnih sil v Evropi. Na prvih demokratičnih volitvah so pod vodstvom Dušana Pluta dobili 8,8 odstotka glasov (osem delegatov).

V Demosovi vladi so imeli tri ministre, določili so energetsko politiko, poskrbeli za denar za zelene projekte in za zapis ustavnega člena, po katerem se lastnina uporablja tako, da je zagotovljena njena ekološka funkcija.

Na drugih volitvah so dobili le še pet mandatov, zaradi česar je Plut odstopil, potem so se zaradi razprtij razdelili na konservativni in liberalni del. Leta 1993 je pet poslancev ustanovilo Zelene – ekološko socialno stranko, predsednik njenega strokovnega sveta je postal Plut, ki se je nato zlila v LDS.

Plut je kmalu zatem zapustil politiko, zelene razprtije pa so se nadaljevale. To pa so vsakič znova kaznovali volivci in zelene v takšni ali drugačni obliki pustili pred vrati parlamenta.

Zamolčane teme in nezainteresirani volivci

A Vlado Čuš, predsednik zadnjih 13 let, kljub temu vztraja, da so Zeleni Slovenije edina resna zelena stranka, saj deluje od leta 1989 in se je v tem času udeležila vseh volitev. Razkorak med uspešnostjo teh strank drugod in neuspehom pri nas nastaja zaradi boljše organiziranosti in (o)pozicije proti uveljavljenim strankam, priznava Čuš.

Eden od vzrokov je tudi razdrobljenost strank, ki pa ni ključna, saj je med 80 strankami pri nas zavezanih takšni politiki manj, kot je prstov na eni roki, pravi.

Večja ovira je, tako Čuš, nepluralnost medijev, ki jih v prispevke ne vključujejo, in »pomanjkljivi programi strank, ideološke delitve ter majhno zanimanje volivcev za nove vrednote. Zeleni življenjski slog se v vzhodni Evropi še ni tako trdno uveljavil kot v zahodni. Tam na večji uspeh teh strank vpliva še življenjski standard.«

Čuš se zavzema za povezovanje po vzoru nemških strank v devetdesetih letih. Takrat so bili močni tudi sami, a ne dolgo, za kar je po njegovem odgovoren prestop Pluta in drugih ter to, da se v parlamentu ne izrekaš samo o okoljskih vprašanjih, ampak še o drugih temah, takratno vodstvo pa zaradi ideoloških nesoglasij tega ni zdržalo.

In zakaj jim ne uspe danes? ZS se trenutno zavzema za delavske pravice, socialno enakost, mlade, pravično in odprto družbo, izstopajo pa precej nezelene teme: odprava obveznega cepljenja in nasprotovanje zakonu o partnerski zvezi, s čimer Čuš utemeljuje razširitev programa, s katerim pričakujejo večji uspeh in več članov.

Jih lahko reši povezovanje?

Igor Jurišič
, predsednik Stranke mladih – Zeleni Evrope (SMS-Zeleni), ki je nazadnje tudi sodelovala na referendumu o zakonski zvezi, meni, da je ZS delovala diametralno nasprotno od zelenih načel, zato ga skrbi, da bo tudi v prihodnje sejala »negotovost ter odvračala od zelene«.

Verjame, da je med zelenimi čas za povezovanje, kar jim je v preteklosti že uspelo, z izjemo omenjene stranke.

»Povezovanje ob spoštovanju zelenih vrednot je edini način, da ponudimo alternativo strankam, ki so izčrpale potencial in potrebujejo nekaj let prevetritve, dokler mi ne izčrpamo svojega.« In kaj je po njegovem vzrok za neuspeh opcije na volitvah?

Ker niso populisti, za medije niso zanimivi in zato jih državljani ne poznajo dovolj. Hkrati so sami naredili mnoge napake. Poleti bodo na kongresu pripravili načrte za zeleno prihodnost, četudi opažajo, da je laže uspeti s hujskaštvom kot s trajnostnim razvojem, zelenimi delovnimi mesti, do okolja prijazno energijo in spoštovanjem človekovih pravic.

»Zelena politika je mnogo več od okolja. Zagotovo se od tega ne bomo nikdar oddaljili, prav spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin, svoboda in nenasilje pa so tiste vrednote, ki odlikujejo sodobne evropske zelene stranke.« SMS-Zeleni so sicer edina slovenska stranka v evropski družini (če ne štejemo, da je k njej pristopil evropski poslanec Igor Šoltes).

Pripravljajo tudi predlog reševanja begunske krize, ki ga bodo predstavili zunanjemu ministrstvu, saj tudi Jurišič sam sodeluje v delovni skupini za zunanjo politiko evropskih Zelenih.

Nekaj zelene vendarle tudi v parlamentu

Gorazd Marinček
, podpredsednik Stranke za ekosocializem in trajnostni razvoj (TRS), članice Združene levice (ZL), opisuje, da je »zelenost« stranke določena z njenim programom, obnašanjem v političnem prostoru – in najpomembnejše – s tem, kako jo sprejemajo volivci.

Razdrobljenost strank pripisuje relativni kratkosti strankarskega življenja; prva generacija politikov se še ni zamenjala niti do polovice, ukvarjajo se s preteklostjo.

V Evropi takšne stranke uspevajo, ker se ukvarjajo z okoljsko-razvojnimi vprašanji, ki so pri nas v ozadju.

Pri tem opozarja na razgradnjo zakona o varstvu okolja, mnoge opomine iz Bruslja zaradi neupoštevanja okoljskih direktiv, Arsovih »napak« pri izdaji okoljskih dovoljenj, posmehovanju ekološkemu kmetijstvu, razglašanju narave in okoljevarstvenikov za škodljivce gospodarstvu.

Trajnost bolj na papirju

Analiza programov parlamentarnih strank (z izjemo Desusa, ki ni bil javen) organizacije Umanotera sicer kaže, da zelene ideje najbolj upoštevata ZL in SD, sledijo SMC, izginjajoče Zavezništvo nekdanje premierke Alenke Bratušek, SDS in NSi. V SMC, SD, ZL in Zavezništvu se, denimo, zavzemajo za učinkovito rabo energije, dokaj visoka je tudi naklonjenost prehranski samopreskrbi.

Vse stranke poudarjajo pomen ekološkega in okoljsko sprejemljivega kmetovanja ter razvoja gozdno-lesne verige. Spodbujanje proizvodnje iz obnovljivih virov podpirajo vse z izjemo NSi. Učinkovito rabo naravnih virov omenjata le ZL in SD, zeleni turizem in zeleno proračunsko reformo pa zgolj SMC. Zapisali so ju tudi v koalicijsko pogodbo.