Ženske na oblast pridejo v času krize

Ljubljana – Slovenci smo bili lani kar trikrat na voliščih. Tako na evropskih kakor na parlamentarnih in lokalnih volitvah je bilo uspešnih toliko kandidatk kot na nobenih volitvah prej. Danes sedi v državnem zboru 36 odstotkov poslank.

»Leto 2014, ki je bilo leto volitev, je pokazalo, da kvote delujejo,« je prepričana Metka Roksandić iz Ženskega lobija. »Z uvedbo spolnih kvot se je jasno pokazalo, da samo volja volivcev ali volilni sistem nista dovolj, ker je Slovenija še vedno tradicionalna država, celo vse bolj patriarhalna v miselnosti. Podatki kažejo tako napredek kot pomanjkljivosti glede možnosti udeležbe žensk v politiki.«

Na evropskih volitvah je bilo izvoljenih 37,5 odstotka žensk, kar je po mnenju Roksandićeve zadovoljivo: »Izstopalo je to, da nobena stranka ni uvrstila žensk na prvo mesto svoje kandidatne liste. Pozitivna stran neposredne volje volivcev pa je bila, da je kandidatka z drugega mesta danes v Bruslju.«

Izid državnozborskih volitev je ocenila kot izjemen. »Toliko žensk, slabih 36 odstotkov, v parlamentu še ni bilo v zgodovini slovenske države. Na zadnjih dvojih parlamentarnih volitvah, v letih 2011 in 2014, je vendarle treba govoriti o izjemah. Nastopili in zmagali sta stranki, ki sta nastali nekaj tednov pred volitvami in sta potrebovali nove obraze. In ta nova imena so bila praviloma ženske. SMC jih je imela 47 odstotkov v svojih vrstah. PS in SMC sta pripeljali daleč največ žensk, več, kot so jih imele v preteklosti vse druge politične stranke skupaj. To je novost, ki je težko primerljiva s preteklostjo. Tudi kako bo v prihodnosti, je težko napovedati.« Vendar državni zbor še nikoli ni imel predsednice, tako kot še nikoli nismo imeli predsednice republike.

V 212 občinah le 16 županj

Na lokalnih volitvah se je prav tako zgodil preskok, tudi po zaslugi polne uvedbe kvot (najmanj 40 odstotkov kandidatk). »Leta 2010 je bilo izvoljenih 22 odstotkov žensk, lani pa 32, kar je bistveno izboljšanje. Pomanjkljivost na lokalni ravni je pri županski funkciji. V 212 slovenskih občinah je samo 16 županj oziroma sedem odstotkov. Kljub temu je to največ v zgodovini. Zanimivo je, da so ravno v večinskem volilnem sistemu v majhnih občinah praviloma županje, ni pa nobene v mestnih občinah, kjer velja proporcionalni sistem in kadrujejo politične stranke. S tem se je porušil mit, da volivke in volivci ne volijo žensk, kajti v teh okoljih so očitno jih.« Vseeno je v državi osem občin, kjer ni niti ene ženske v občinskem svetu, prav vse so v severovzhodnem delu Slovenije: Oplotnica, Dornava, Gorišnica, Kobilje, Luče, Muta, Žetale in Veržej. Med njimi je celo ena, Oplotnica, s proporcionalnim volilnim sistemom. V Veržeju pa niti med kandidati za občinski svet ni bilo nobene ženske. A vendarle, pred 12 leti je bilo 31 občin brez ene same svetnice. Razveseljivo pa je, tako Metka Roksandić, da je število žensk v manjšinskih, torej narodnostnih in romskih skupnostih razmeroma dobro. Četrtina izvoljenih so ženske, v krajevnih in četrtnih skupnostih znotraj mest pa 33 odstotkov.

V slovenskih vladah je bil največji delež žensk 28-odstoten, ko so bili na oblasti socialdemokrati (2008–2011), prej je bil delež enajstodstoten. Zdaj znaša 41 odstotkov.

Kvote in splet okoliščin

»Vse statistike jasno kažejo napredek, ki je posledica kvot in spleta okoliščin, konkretno nastanka novih strank. Leta 2008 je, na primer, že veljala kvota 25 odstotkov, pa se število žensk v državnem zboru ni povečalo niti za odstotek in je bil delež enak kot leta 2004, ko kvot še nismo uvedli. Spolne kvote so torej bistvene, a same po sebi ne učinkujejo, če ni še drugih pobud in pritiskov, da na izvoljiva mesta postavijo kandidatke. Za EP je kvota 40-odstotna, a če ženske postavijo na drugo, tretje ali četrto mesto, praktično ni izvoljiva,« je dejala predsednica Ženskega lobija Slovenije.

Dve parlamentarni stranki vodita predsednici. »Pri nas je značilno tisto, kar se dogaja v tistem delu Evrope, ki je bolj nazadnjaški, kar zadeva participacijo žensk. Kdaj pridejo ženske na oblast? Ko je politična stranka ali država v krizi. To je dokazano, od Angele Merkel do islandske predsednice, ki je nastopila, ko je država bankrotirala. Pri nas je Ljudmila Novak prevzela NSi, ko je izpadla iz parlamenta, Alenka Bratušek pa po dogodkih z ljubljanskim županom. To so pravila v Evropi z izjemo skandinavskih držav. Kultura je pri nas patriarhalna, in kjer so moč odločanja, slava in denar, morajo biti zraven moški.«

»Za kolege in kolegice iz skandinavskih držav je nepredstavljivo, da je bila pri nas prva predsednica vlade na tapeti zaradi dolžine in vzorcev kril. Nepredstavljivo se jim je zdelo, da se ukvarjajo z osebno okoliščino, nihče si ne bi dovolil, da bi o tem pisal, ker se to ne spodobi. Saj moškega tudi ne ocenjuješ po hlačah ali uhanu v ušesu. Tako kot se ne obregneš ob plešo, gube ali velik trebuh. V Skandinaviji več kot 50 odstotkov političnih strank vodijo ženske, zato je tudi toliko predsednic vlad. Finski predsednik vlade je šel na starševski dopust. Pri nas bi dvomili, ali je sposoben za opravljanje funkcije. Če nekaj jemlješ kot družbeno vrednoto, se ti to zdi normalno,« je prepričana Metka Roksandić.

Pri Ženskem lobiju se zavzemajo za spremembo volilne zakonodaje, konkretno za ukinitev volilnih okrajev. »V našem sistemu med seboj tekmujejo kandidati iste stranke za ista mesta, volivci pa nimajo neposrednega vpliva. To je ustavno sodišče že zdavnaj ugotovilo, a se ni še nič spremenilo.« Same politične stranke bi namreč lahko z načrtnim izobraževanjem in usposabljanjem pripeljale več žensk v politiko in jim dale možnosti. »Tiste ženske, ki nimajo pojma o politiki, se praviloma ne podajo vanjo. Pri moških te zavore ni. Ženske niso pripravljene iti v tekmo na vse ali nič. Izkušnje pa tudi kažejo, da takoj ko ženska v politiki malo izstopa, jo mediji požrejo. Moškega nikoli ne gledajo tako kot žensko, ki jo lahko diskreditirajo samo zaradi njenega videza. Za nameček se strokovno težje vračajo v svoj poklic. Ni težko razumeti, zakaj se v majhnem okolju, kakršno je Slovenija, ženske ne podajajo v politiko. Pri nas ni razumevanja enakosti spolov, še najmanj na ministrstvih. Nobenih ukrepov ni, ki bi spodbujali ženske k participaciji, niti ni volje, da bi bilo kako drugače.

Vzor je – Norveška

V Skandinaviji se zavedajo, da je ekonomsko smiselno, da so ženske v politiki, saj se vlaga javni denar v njihovo izobraževanje; investiranje v ljudi je kapital. Pri nas ne razmišljamo tako,« je kritična sogovornica. Pred nekaj tedni je zaživel projekt OPENN – Osvojiti politično enakost z novimi imeni, njegov cilj pa je doseči večjo vključenost žensk v politiki. »Pogledali bomo pozitivne izkušnje norveške zakonodaje. Skandinavske države imajo dolgo tradicijo in močno podporo socialne države pri tem. Pri nas je socialna država nekaj, kar se v zadnjem času radikalno reducira, namesto da bi se krepila,« je povedala vodja projekta Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta. Preverili bodo, kako na Norveškem lokalne organizacije ženskam olajšajo vstop v politiko in spodbujajo uravnoteženo participacijo. »Pomemben del projekta je raziskovanje potreb in ovir, še vedno ne vemo dovolj o tem, kakšne so ključne ovire za ženske. Na strankarskem področju so to tudi tako imenovani gate keepers, vratarji, ki kandidate postavljajo na liste. Ne zavedajo se, da bi veliko pridobili, če bi kaj spremenili, in ne prednosti večjega deleža žensk v strankarskem življenju.«

Prek Metine liste bodo ustvarili seznam kandidatk, ki bi bile pripravljene vstopati v politiko in so kompetentne, da bo vidno, da so tukaj.