Zlorabe delavcev se iz južnih držav širijo po EU

Ljubljana - Razmere na trgu dela, kljub temu da brezposelnost upada, ponekod postajajo še bolj »nezdrave«, pravi glavna inšpektorica za delo Nataša Trček. Med najbolj pogostimi kršitvami, ki jih opažajo inšpektorji, so te, da delodajalci od delavcev zahtevajo več dela za manj denarja in da jim razliko v zaslužku izplačujejo na roko. Ob vse večjem obsegu prekarnega dela država preprosto ne more več dopuščati, da bi nekatere oblike dela obstajale zgolj zato, ker so cenejše, opozarja.

Število brezposelnih statistično sicer upada, a razmere na trgu dela še vedno niso dobre. Kritiki opozarjajo predvsem na strukturno in dolgotrajno brezposelnost ter probleme mladih na trgu dela. Kakšna je vaša ocena, ste optimistični?

Če bi me vprašali, ali bo dovolj dela za vse, bi vam lahko odgovorila, da ga bo. Če pa se pogovarjava o tem, ali bo to odpravilo težave ne trgu dela, pa nisem povsem prepričana. Zadnje čase namreč opažamo, da razmere na določenih področjih postajajo še bolj »nezdrave«. Najpogosteje se dogaja, da delodajalci od delavcev zahtevajo več dela za manj denarja, da jim razliko v zaslužku izplačujejo na »svojstven« način, na primer na roko, uradni delovni čas pa jim skrajšujejo celo do le ene ure na teden, delajo pa po deset, dvanajst ur na dan. To pomeni, da bi ob enakem obsegu dela na štiri zaposlene lahko zaposlili še enega in tako brezposelnih v državi tako rekoč ne bi bilo.

Kakšne so najpogostejše kršitve?

Od lanskega septembra so se vrste kršitev zelo spremenile. Zmanjšalo se je število prijav zaradi neizplačanih plač. To se bo v statistiki sicer pokazalo z zamikom, tudi zato, ker opažamo, da ljudje prijavljajo kršitve v svoji prejšnji službi šele, ko dobijo novo. Težave pri regresu ostajajo; še vedno ga ne izplačujejo, kot bi ga morali, ali pa poskušajo na vse načine zamakniti ali celo preložiti izplačilo. Zdaj prevladujejo prijave delavcev, ker morajo delati prek svojega delovnega časa. Namesto osem ur se brez plačila nadur, brez odmorov in čez konce tedna dela po deset, včasih celo do 16 ur na dan. Zelo se je povečalo tudi število nezgod pri delu. Delodajalci pa so se začeli izogibati prijavljanju teh nezgod.

Kje so razlogi za to? Silijo delodajalce v takšne nezakonite prakse krizne razmere v poslovnih okoljih ali pa je to posledica trenda splošnega zniževanje stroškov dela?

Težko bi rekla, da so delodajalci prisiljeni v takšne prakse. Tisti, ki je prisiljen v takšno prakso, pač ne bi smel biti delodajalec. Kakorkoli gledamo, treba se je postaviti v položaj šibkejše stranke. Res je, da so kdaj »krivi« tudi delavci, ker so stalno nezadovoljni in imajo nerealna pričakovanja, a to, da delodajalci preprosto ne izplačujejo plač ali pa silijo delavce, da delajo brez odmora, nikakor ni sprejemljivo. Zdaj so še posebej izpostavljene razmere v turizmu, kjer veliko delavcev v vse daljšem obdobju sploh nima premora med delovnimi dnevi in tedni. Delodajalci priznavajo, da ne dobijo primernega kadra. A zakaj? Ker premalo naredijo za njihovo usposabljanje. Dobri, usposobljeni delavci na vrhuncu sezone niso na voljo, dodatni kader, ki ga je na trgu veliko, pa ni dovolj usposobljen – dela za minimalno plačo in čezmerno, zato kmalu odide. Tisti, ki ostajajo, pa so potem preobremenjeni.

Takšne poslovne »prakse« se na dolgi rok ne morejo izplačati?

Nobena od njih se ne obnese.

Obstajajo tudi dobri delodajalci, ki delajo drugače. Je to odvisno od dejavnosti, ki jo opravljajo in ta, recimo, ni v krizi, ali pa je to bolj stvar boljše poslovne kulture in delovne etike ter spoštovanja predpisov?

Inšpektorat ima v tem smislu veliko težavo, saj si s 43 inšpektorji za področje delovnih razmerij zaradi obilice prijav, ki jih po zakonu moramo obravnavati, ne moremo ustvariti slike celotnega trga dela. Tu je premalo ljudi, da bi lahko izvedli temeljito analizo dogajanja. Zato ni sistematične statistike o tem, kako na splošno poslujejo delodajalci, v katerih dejavnostih in zakaj je največ kršitev. Upam, da nam bo v novi finančni perspektivi EU uspelo pridobiti kakšna sredstva za ta namen.

Kljub temu inšpektorat opravlja tudi usmerjene nadzore, kjer zaznamo večje število prijav določene kršitve. V zadnjem času smo na primer opravljali poostrene nadzore v dejavnosti trgovine. Med vsemi večjimi delodajalci v državi smo daleč največ kršitev ugotovili v Mercatorju, predvsem kršitve delovnega časa in siljenje delavcev, da delajo dlje, kot bi morali.

Je za boljše delovanje inšpektorata potrebno še kaj drugega kot več inšpektorjev?

Zadnji dve leti smo si na primer zelo prizadevali za spremembo zakona o gospodarskih družbah v smislu, da se prepreči možnost veriženja podjetij kršiteljem pravic delavcev. Še vedno je namreč zelo veliko primerov, da delodajalec, ko se mu karkoli zalomi ali pa kratko malo noče plačevati delavcev, kot bi moral, preprosto ustanovi novo podjetje, prosto vseh preteklih bremen. Tudi pri javnih naročilih nam je uspelo uveljaviti socialno klavzulo, da podjetje ne bo moglo dobiti posla, če je kršitelj predpisov. Morda primerjava z evropsko ravnjo: EU je začela pripravljati direktivo na področju inšpekcijskega dela, ker so se tudi drugod po EU zelo razširile prakse tako imenovanih južnih držav. Tudi na severu zdaj najdemo primere, ko delodajalci ponujajo nižje cene, ker delavcev ne plačajo tako, kot je treba.

Pa je regulativna prepoved dovolj? Zakon o rednem delovnem razmerju in o prekarizaciji je sicer dovolj jasen, a v praksi opažamo, da se ta negativni pojav širi. Kot da bi še nekaj manjkalo ...

Vi veste, da je zakonodaja v tem kontekstu zelo široka: če je na voljo možnost različnega plačevanja posameznika, bo delodajalec zagotovo vzel tistega, ki manj stane. Preprosto dopuščamo različne obremenitve dela. Preden so se podjemne, avtorske in druge civilne pogodbe podražile, je bila to zelo razširjena praksa sodelovanja s posamezniki. Ko je država dvignila njihovo obremenitev, se je pri nas v dveh tednih zvrstilo nešteto klicev ljudi, ki so spraševali, kaj se zgodi, če odprejo s. p. Cel spekter se je v dveh tednih obrnil in od takrat naprej opažamo čedalje večje število samozaposlenih, ki pa seveda niso pravi samozaposleni. Če se pogovarjamo o prekariatu, bi se bilo smiselno dogovoriti, kaj to sploh je.

Morda v nasprotju z nekaterimi drugimi na zadevo gledam nekoliko širše: če nekoga kot delodajalec prijavim za dvajset ur na teden, dela pa mi štirideset, tudi petdeset in več ur na teden, je delavec po mojem mnenju v prekarnem razmerju. Ne morem reči, da me zanimajo zgolj samozaposleni, katerih interes ni, da so samozaposleni. Zakon je jasen: če moraš delati v delovnem razmerju, ker obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, tako tudi moraš delati. Razmišljanje o izplenih je tukaj napačno. Poglejva, denimo, študente: ti so prek napotnic zagotovo plačani več, kot so v primeru redne zaposlitve, in nekje zagotovo obstaja razlog za to. Vendar država preprosto ne more več dopuščati, da bi neke oblike dela obstajale zgolj zato, ker so cenejše. Različne oblike dela morajo obstajati, a to ne more biti razlog, da so nekatere med njimi cenejše.

Omenili ste, da se sporne poslovne prakse širijo tudi po Evropi. Kako pa je s kršitvami, ali Slovenija pri njih izstopa?

Zelo težko je delati primerjave, saj so inšpektorati za delo v različnih državah različno organizirani. V večini evropskih držav so usmerjeni predvsem na varnost in zdravje pri delu. Naloga inšpektorjev v EU je poleg tega predvsem ta, da svetujejo, ko zaznajo kršitve, in opozarjajo nanje. Ne gre toliko za kaznovanje kot pri nas, kjer smo, ko so delo prekrškovnih sodnikov preložili na inšpektorje, tem predvsem odvzeli svetovalno funkcijo. Tega EU ne pozna. V Avstriji in Nemčiji, denimo, to področje pokriva finančna policija. Je pa to značilno za države nekdanje Jugoslavije, kjer se srečujemo z zelo podobnimi kršitvami in praksami delodajalcev.