Zvonko Fišer prihodnji mesec spet na zagovor

Ljubljana – »Odločitev odbora za pravosodje je bila za nas nepričakovana in nas je presenetila. Poročilo je bilo pripravljeno v enaki obliki kot v vseh preteklih letih in doslej odbor državnega zbora niti do strukture niti do vsebine ni imel pomislekov.«

Tako nam je odgovoril generalni državni tožilec Zvonko Fišer, potem ko je v začetku prejšnjega meseca parlamentarni odbor za pravosodje na predlog največje koalicijske stranke sklenil, da ne bo obravnaval poročila o delu tožilstva v preteklem letu. SMC je presodila, da mora Fišer poročilo dopolniti tako, da bo iz njega razvidno, zakaj so posamezna državna tožilstva pri svojem delu različno (ne)uspešna in ali je politika pregona dosegla zastavljene cilje. Člani odbora so generalnemu državnemu tožilcu dali čas do konca septembra.

Sporen mandat

Odločitev odbora je mogoče razumeti kot nadaljevanje problematiziranja mandata prvega človeka tožilstva, ki mu je zaradi imenovanja generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva Boštjana Škrleca leta 2012 protikorupcijska komisija (KPK) aprila letos pripisala koruptivno ravnanje. Tudi pravosodni minister Goran Klemenčič je odločitev KPK pospremil z besedami, da so nastale nove pravne in dejanske okoliščine, v katerih je nujno, da državnotožilski svet oceni, ali so se v tem primeru zgodile takšne kršitve predpisov, ki bi upravičevale uvedbo postopka za Fišerjevo razrešitev. Državnotožilski svet se za ta korak ni odločil, minister pa je takrat dejal, da bi državnemu zboru predlagal Fišerjevo razrešitev, če bi bil za to pristojen.

Proceduralna krinka

Zvonko Fišer noče ugibati, kakšna so ozadja odločitve parlamentarnega odbora. Pojasnil je, da je iz poročila razvidno, »da so slovenska tožilstva leta 2014 dosegla dobre rezultate. Odbor je z odločitvijo, za katero ni bilo ustrezne pravne podlage, saj noben predpis ne predvideva dopolnjevanja poročila, brez razloga odstopil od ustaljene prakse. Pod krinko proceduralne odločitve se je (preliminarno) vsebinsko opredelil do poročila, ne da bi ga sploh obravnaval. Pričakujemo, da se bo v nadaljevanju odbor opredelil do vprašanja, kakšne so njegove pristojnosti pri obravnavanju letnega poročila tožilske organizacije. Poročilo je bilo pripravljeno v enaki obliki kot v vseh preteklih letih, na podlagi enakih zakonskih določb in pristojni odbor državnega zbora niti k strukturi niti k vsebini nikoli doslej ni imel pomislekov. Pomisleke k poročilu je prvič lani izrazilo ministrstvo za pravosodje, vendar jih je nato umaknilo in je bilo poročilo obravnavalo tako, kot je bilo predloženo. Pri tem je bilo rečeno, da bodo morebitne spremembe poročanja vključene v načrtovano novelo zakona o državnem tožilstvu in da bodo izdani podzakonski akti, ki bi morali urejati pripravo letnih programov in letnih poročil državnih tožilstev. Akta, gre za dva pravilnika, ki bi ju moral izdati minister za pravosodje, do danes še nista bila sprejeta in objavljena.«

Neprimerno

Fišer se zaveda, da način evidentiranja in spremljanja dela tožilcev ni primeren, saj je povsem nekritično povzet po sodniški zakonodaji. Pravi, da na to opozarjajo že več let, vendar se ni nič spremenilo. Poročilo bodo kljub vsemu poskušali do konca septembra dopolniti, čeprav to »ne bo imelo posebnega vsebinskega pomena«.

Je pa odbor za pravosodje sprejel poročilo o delu specializiranega državnega tožilstva (SDT) v preteklem letu in ga ocenil za ustreznega. Poročilo o delu SDT, ki ga vodi Harij Furlan, je bilo pripravljeno na enakih podlagah kot skupno poročilo o delu tožilstev, kar generalni državni tožilec razume kot »neposredno priznanje za delo, ki ga je opravilo vrhovno tožilstvo, ki je lani poskrbelo za organizacijsko in kadrovsko okrepitev SDT«.

Visoka stopnja obsodilnosti

Fišer meni, da so tožilstva svoje delo lani opravila »zadovoljivo, na posameznih področjih dobro ali celo zelo dobro. Zaostanki pri delu so izjema, pregon je praviloma uspešen, stopnja obsodilnosti pa visoka.« Posebej poudarja, da ni mogoče spregledati, da so obravnavali veliko oseb, ki so še pred nekaj leti veljale za nedotakljive. Z nekaterimi obtožbami jim je uspelo, z nekaterimi ne, vendar je v pravni državi povsem normalno, pravi Fišer, da so bile v posameznih zadevah tudi drugačne odločitve, to so razveljavitve sodb in vrnitve zadev v novo sojenje.