Pahorjeva politika je dosegla zgornjo mejo, Šarčeva je kratkega diha

Pogovor s sociologom Samom Uhanom, ki pravi, da bo v nedeljo zmagal Borut Pahor. 

pet, 10.11.2017, 08:00

Sociolog, raziskovalec v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij ter izredni profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Samo Uhan tvega napoved, da bo v nedeljo zmagal Borut Pahor. Pri tem pa oba, sedanjega predsednika in Marjana Šarca, prime dokaj na trdo.

Kako ocenjujete kampanjo predsedniških volitev pred drugim krogom? Zdi se, kot da nismo sredi predsedniških volitev.

Ne morem se znebiti občutka, kot da smo vsi že v stanju koraka naprej, da so volitve za nami in razmišljamo zgolj o volitvah, ki sledijo. Zdi se, da se je razumevanje prvega kroga volitev ustvarilo tako: da bo zmagal Pahor z ne preveliko prednostjo in da se Šarec ne bo blamiral z nizkimi odstotki podpore ter da bo po prvem krogu sledilo ukvarjanje z rezultati enega in drugega. O Pahorju velja mnenje, da se bo z njim nadaljevalo vse, kar smo spremljali do zdaj, da bo nadaljeval predstavo, kakršne smo bili vajeni. Za Šarca pa naj bi veljalo, načrtovano ali po spletu okoliščin, da bo dober vtis unovčil na parlamentarnih volitvah. Zgolj špekuliramo lahko, ali se bo kaj od tega tudi res uresničilo.

Kaj pa se bo zgodilo v nedeljo? Pahor bi moral biti v prednosti.

Če se izrazim v pahorjanščini in bom tvegal, napovedujem zmago Boruta Pahorja. Pred prvim krogom volitev sem napovedoval, da Pahor ne bo zmagal v prvem krogu, da bo tesno izgubil in da bo drugi Marjan Šarec. Takšno napoved sem tvegal ne zaradi posebnih sposobnosti in daljnovidnosti, ampak ker se je že takrat kazalo, da je pahorjanizem naletel na meje, ki si jih je nehote sam postavil s svojim razumevanjem vloge funkcije predsednika republike. Pahor je s svojim delovanjem in razumevanjem trčil ob meje svoje politike.

Po petih letih se je znašel v novih okoliščinah. Ko je Borut Pahor stal nasproti Danilu Türku, so raziskave kazale, da ljudje nimajo vsebinskih zamer do Danila Türka. To takrat ni pomenilo nič do trenutka, ko se je moral spopasti z novim konceptom, ki so ga ljudje vzeli za svojega. Spomnimo, Pahor je takrat nastopal z drugačnim formatom in vsebina je postala v trenutku irelevantna.

Pahorjeva politika je dosegla svojo zgornjo mejo in tako si je postavil tudi samodiagnozo. Njegov volilni štab je moral biti po prvem krogu precej razočaran, ker so živeli v prepričanju, da bo zmaga dosežena že 22. oktobra.

Ena od posledic Pahorjevega doseganja meje svoje politike je lahko tudi rekordno nizka volilna udeležba. Verjetno bo v drugem krogu še nižja.

Pri teh ocenah bi bil nekoliko previdnejši. Ko Slovenijo umeščamo na politični zemljevid, jo moramo opazovati v skupini držav, kjer je nižja volilna udeležba zelo pričakovana glede na politično kulturo in nizke stopnje zaupanja v delovanje političnih institucij. Slovenija se na teh področjih ne more primerjati s tradicionalnimi, izoblikovanimi demokracijami, kjer se politično participacijo razume kot aktivno državljanstvo. V slovenskem primeru nam številni kazalniki že dolgo kažejo, da je zaupanje v delovanje države in institucije majhno. Ko imamo primer tako nizkega zaupanja v institucije v kombinaciji z nizko politično participacijo, potem nižja volilna udeležba ni ne dobra ne slaba, ampak je takšna, kakršna je. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi imeli volilne udeležbe, kakršno smo spremljali nazadnje v Nemčiji, Franciji ali Avstriji.

V tem delu smo bolj tipična vzhodnoevropska država.

Točno. A Slovenija se ne more popolnoma primerjati s temi državami, ker je po številnih kazalnikih pred vzhodnoevropskimi državami in nas s temi državami ni mogoče izenačevati. Tudi iz slovenskega primera lahko sklepamo le, da je oblikovanje politične kulture zelo dolgotrajen proces.

Tu se nato postavi tudi vprašanje legitimnosti volitev.

Ampak to ne sme biti podlaga za problematiziranje rezultata, ker so v demokraciji pravila jasna. Lahko pa je nizka udeležba izhodišče za razpravo o razvoju demokracije, nikakor pa ne za spodmikanje tal zmagovalcu volitev.

Po enem prvih soočenj v drugem krogu je Igor Ž. Žagar ocenil, da je Marjan Šarec iz Boruta Pahorja izvlekel vso pahorjansko sluz in jo postavil na ogled. Se s tem strinjate? Je bil Šarec s taktiko napadanja uspešen?

S to oceno se ne strinjam povsem. Če se ustavim pri Šarcu. Tisti, ki ga podpirajo, kar sam tudi ponavlja, pripovedujejo, da Šarec pomeni spremembo in da je nov obraz. To je floskula, ki je v zadnjih desetih letih najbolj prisotna stalnica v slovenski politiki. Z vsem dolžnim spoštovanjem do uspešne kariere Marjana Šarca na lokalni ravni, a pri njem nam do zdaj ni uspelo izvedeti, kakšna je njegova vsebina. Ne poznamo opredelitev do ključnih in resnih državniških tem, slišali smo zgolj nekaj navrženih mnenj o določenih temah. Menim, da kandidatu Šarcu zelo hitro zmanjka vsebine.

Čeprav Šarec gradi svojo kampanjo, ko izziva Pahorja, na tem, da bi se želel pogovarjati o vsebini.

Pri tem seveda samo sledi napotkom svojega volilnega štaba. Tudi očitki Pahorju, da je njegova politika brez vsebine, nimajo resne podlage. Pahor je s svojo definicijo vloge predsednika republike dosegel, da se lahko poistoveti s katerokoli vsebino ob pogoju, da je ta dovolj banalna. Ob takem razumevanju politike, kakršno nam vsiljuje Pahor, ni možnosti za resne državniške teme. S takšno definicijo politike je zmagal pred petimi leti, na koncu pa smo privolili v to, da imamo le še nastop in formo. Pahorjeva resnična vsebina je vedno znova razvodenel kompromis, česar ne smemo razumeti kot veščine političnega veterana, kar Pahor je, ampak prej kot odsotnost afirmativne, kultivirane, trdne politične drže in po mojem mnenju tudi veliko pomanjkanje državniških sposobnosti. Na tej točki Šarec lahko postavi ogledalo Pahorju, ker če Pahorjev petletni mandat nima resne vsebine, lahko le Šarec ob odsotnosti svojih vsebin terja od Pahorja vsebine. Na tej točki smo danes.

Na desnici se poigravajo z bojkotom volitev, po drugi strani je Pahor v konfliktu z Milanom Kučanom, ki je pomemben mnenjski voditelj. Kako bo to po vašem mnenju vplivalo na volitve?

To je zanimivost aktualne kampanje in učinek Pahorjevega predsednikovanja. Če bi se vprašali, kakšni so učinki kompromisa, ki ga je Pahor vse to obdobje vzpostavljal, potem lahko ugotovimo, da nihče ni dobil tistega, kar je pričakoval. Leva sredina se je morala hitro posloviti od iluzije, da ima v Pahorju sogovornika. To vemo za Pahorja že, ko je bil fasciniran s Tonyjem Blairom, trenutno pa sploh ne omenja Jeremyja Corbyna. Razočarana je tudi desnica, zato tudi pozivi k bojkotu, kar je najbolj poveden dokaz, da je slovenska desnica popolnoma izgubila stik s politično realnostjo.

Tudi Pahor ni dobil tistega, kar je pričakoval, se pravi zmage v prvem krogu. In na koncu lahko tudi ugotovimo, da volivci ne bomo dobili tega, kar bi po četrt stoletja pričakovali, in sicer politično kulturo oziroma kredibilno avtoriteto, ki bi krepila zaupanje državljanov v politično klimo, institucije, ali politično kulturo, kjer smo primerjalno gledano zelo slabi.

Tudi najprepoznavnejša dimenzija Pahorjeve politike, tako imenovano spravništvo, je problematična. Nenehno poudarjanje, da ne črpa iz ideoloških spopadov, se je sprevrglo v svoje nasprotje, saj se je že v izhodišču prazna ideja o spravi spremenila v izhodišče za nove delitve. Zdaj spremljamo bitko za interpretacijo, ali se je s spravo sploh kaj zgodilo in kako jo moramo razumeti. Paradoksalno je, da se je njegov prazni koncept sprave napolnil z napetostmi.

Ne želim biti splošen kritik Pahorjeve politike, a mislim, da bi veliko podporo volivcev lahko zbral tako, da bi svojo politiko transformiral v resno politiko. Zdi se mi, da se to ne bo zgodilo. Še naprej lahko razglabljamo, zakaj se to ni in ne bo zgodilo, vse bolj pa se mi dozdeva, da gre predvsem za odsotnost sposobnosti za kaj takega, ne za načrtno politiko.

Vpliv predsedniških volitev na parlamentarne volitve – je mogoče kaj povedati o tem?

Kakšen bo razplet pozno spomladi prihodnje leto, je zdaj še nemogoče napovedati, tega ne vedo niti v levem niti v desnem taboru, čeprav se poskuša predstaviti, da nekdo iz ozadja vleče vse niti in režira politiko. Če smo se kaj naučili do zdaj, je fascinacija ljudi z novimi obrazi. Ali bo to Šarec ali katero drugo ime, ne vemo, je pa zanesljivo, da je predsedniški kandidat Šarec presegel prag lokalne politike, in to bo nedvomno tudi unovčil. Zanesljivo je mogoče povedati tudi, da Pahor, če bo dobil drugi mandat, SD ne bo pomagal tako, kot SD pomaga Pahorju. Jeremy Corbyn je od Pahorja bolj oddaljen, kot je Pahor oddaljen od Janeza Janše. Vprašanje je tudi, ali so v SD pripravljeni razmišljati v kategorijah laburistov Jeremyja Corbyna ali demokrata Bernieja Sandersa. Vse to vodi do sklepa, da imamo v slovenski politiki veliko več improvizacij kot strateškega razmisleka, več je odsotnosti jasne politike kot izdelane refleksije, kaj se nam je zgodilo v zadnjem desetletju z gospodarsko krizo. Z alternativami se najbolj poigrava Levica, ki vstopa na teren, ki ga ne želi zasesti SD.

Kaj pa novo ime Šarec na parlamentarnih volitvah?

To je še uganka. Menim, da se bo spopadel z veliko razliko med lokalno in resno politiko. Ta razlika je resnejša, kot si mnogi predstavljajo. Pred njim bo tudi velik izziv, kako pripraviti zanimivo vsebino. Očitki, da je za vsem tem neki tajni načrt, da nekdo tretji vleče vse niti iz ozadja, so politične blodnje in pomenijo odsotnost od stika z realnostjo.

Fascinacija nad novimi obrazi ima še vedno velik potencial, saj se v zadnjih desetih letih bazen teh volivcev ni izpraznil, ampak se od volitev do volitev vedno znova napolni.

Prijavi sovražni govor