Angelca Likovič: Predsednik mora imeti odprta vrata za ljudi v stiski

Ljubljana – Angelca Likovič, kandidatka stranke Glas za otroke in družine za predsednico republike, je bila že doslej precej dejavna v politiki, najbrž pa jo večji del javnosti pozna po nastopih v resničnostih šovih, del pa tudi po kontroverznih izjavah. Leta 1944 rojena upokojena učiteljica je prepričana, da bi bila lahko zgled mladim in starejšim.

Zakaj menite, da ste vi najboljša izbira?

Mislim, da sem pri svojih letih dobila toliko prakse in življenjskih izkušenj, da bi bila lahko zgled tako starejšim kot mladim, tako delavcem kot kmetom. Rasla sem na kmetiji, poznam kmečko življenje, vse življenje sem gradila in premešala ogromno betona, tako da poznam tudi delavce. In seveda tudi starejše, ki gredo prehitro v domove, namesto da bi ostali doma. Mislim, da bi lahko srčno pomagala vsej Sloveniji in našo lepo državo predstavila tudi v tujini.

Koga nagovarjate?

Mlade družine, ki jim je treba omogočiti, da ne bodo več odhajale v tujino in si bodo tukaj ustvarile dom ter se odločale za novo življenje. Slovencev je premalo. Nagovarjam delavce, ker sem sama vse življenje delala. Zagovarjam, da trgovine ob sobotah in nedeljah ne bi bile odprte in bi bili lahko v njih zaposleni več pri družinah. Nagovarjam pa tudi upokojence in invalide, predvsem tiste z najnižjimi pokojninami, ki hodijo na Karitas, kar je sramota. Če bom jaz predsednica države, bomo imeli poseben fond, ker bomo tajkunom vzeli denar in pomagali ljudem, ki imajo po 35 letih dela tako nizke pokojnine, da z njimi ne morejo živeti.

Funkcija predsednika ima kljub vsemu omejena pooblastila.

Res jih ima, a vseeno menim, da bi predsednik na področju vojske lahko naredil veliko več. Sramota je, da so naši vojaki tako slabo opremljeni, da hodijo nekateri celo na Karitas, ker imajo tako nizke plače. To bi takoj uredila – več denarja za vojsko. Predsednik ima kompetence za to.

Drugače pa se lahko javno oglaša. Pove svoje stališče. Če bo zelo jasen v svojih sporočilih, bodo institucije tudi vedele, da je treba kaj spremeniti. Sedanji predsednik se premalo oglaša, jaz bi se veliko bolj in bi opozarjala na slabosti v državi.

Predsednik države mora biti moralna avtoriteta. S svojim obnašanjem, delom, moralnim likom vzor vsem drugim. Trdim, da mora biti predsednik države poročen, imeti mora otroke in družino, saj je ta osnovna celica družbe. Ne pa živeti na koruzi ali ločeno življenje. Družina je tista, ki mlade nagovarja, kako pomembno je skupno življenje, kako pomembna je poroka, ne samo civilna, tudi cerkvena, da res drži skupaj. Otroci potrebujejo topel dom, očeta in mamo.

Ampak statistike kažejo, da se več otrok rodi neporočenim parom kot poročenim.

Jaz koruzništva ne podpiram. Res ne. Veste, pri koruzništvu je tako, da ljudje prehitro menjajo partnerje. Pari gredo živet skupaj, pri prvem konfliktu gredo pa kar narazen. Mladim pravim, naj malo potrpijo. Jaz bom kmalu že 50 let poročena, pa nikar ne mislite, da ni bilo težav. En kup jih je bilo! Tudi skregali smo se in bili zelo glasni, ampak vedno smo si vzeli čas, sedli za mizo in se pogovorili. Malo je treba potrpeti in imeti boljše odnose.

Družba je taka, ker smo povsem ovrgli vrednote. Če bi živeli v skladu z desetimi božjimi zapovedmi, ki jih jaz zelo zagovarjam, in te veljajo tako za komuniste kot za kogarkoli v Sloveniji, bi bilo manj tatvin, kraj, med partnerji pa bi bili boljši odnosi, spoštovanje, odpuščanje, sožitje. Samo deset božjih zapovedi spoštujmo, pa bomo živeli veliko lepše in zapori bodo bolj prazni.

Prvič je na predsedniških volitvah pet kandidatk.

Vesela sem, da je toliko žensk, ker mislim, da je čas, da pride za predsednico države ženska, in to mati in žena, da bo znala našim družinam bolj priskočiti na pomoč. Predvsem mladim, da jim bomo zagotovili službe in stanovanja.

Kaj konkretno pa bi vi naredili za službe in stanovanja?

Veliko bi lahko naredili, saj ni tako malo denarja! Tajkunom bi pobrala denar, morali bi ga vrniti iz davčnih oaz, s tem denarjem pa bi sezidala majhne garsonjere, recimo po štiri v enem bloku, in jih dala mladim parom. Službe bi jim priskrbela in jim dala stanovanje za pet let zastonj. Potem bi se pa odločili, ali ga bodo odkupili ali so že toliko zaslužili, da bi začeli zidati hišo in najeli kredit. Mladi odhajajo v tujino, ker so pri nas tako nizke plače, zvišati jih je treba. Koliko denarja damo, da ljudje študirajo, potem pa gredo v tujino razdajat svoje znanje.

Denarja je v Sloveniji dovolj, samo razporediti ga moramo in pobrati tistim, ki so ga pokradli v bankah in odnesli v oaze.

Profesionalno življenje ste preživeli v šolstvu. Bi v njem kaj spremenili?

Takoj bi vrnila ocenjevanje vedenja. Danes so otroci tako razpuščeni in brez vrednot! Mladi starši hodijo celo s pravniki v šolo. Danes je zelo težko biti učitelj. Pravice otrok so veliko preveč poudarjene, dolžnosti pa zelo malo. Najprej je treba zagovarjati dolžnosti otrok, odgovornosti, nato pridejo pravice. Učiteljem je treba dati večjo avtoriteto.

Mediji sprašujejo predsedniške kandidate tudi po premoženju. Vas to moti?

Taka vprašanja mi ne gredo nič na živce. Karkoli imam, sva z možem ustvarila s trdim delom in varčevanjem. Ko sem se poročila, sem živela v sobici, ki je bila velika tri krat tri metre, pri njegovih starših. In to z dvema majhnima otrokoma, ki sta bila samo 11 mesecev in pol narazen.

Iz te sobice sva z možem zgradila hišo v Grosuplju in hišo na morju. Vse temelje sva sama izkopala, ogromno sva sama sezidala. Še pa še sem premešala betona, čudovit beton znam delati. Res pa je, da nisva nič potovala, nikamor nisva hodila, ne na večerje ne na plese. Vse življenje sva trdo delala. Ko je bilo treba moževo sestro izplačati, sva tako varčevala, da si nisem upala kupiti mesa za naju, ampak samo za otroka, midva sva pa jedla zelo skromno, da sva v petih letih imela dovolj, da sva jo izplačala.

Od koga pričakujete podporo?

Veste, mene Slovenija kar dobro pozna. Kamorkoli grem, me ustavljajo in se hočejo z mano pogovarjati. Mislim, da imamo precejšnjo podporo poštenih državljanov, kmetov, tistih, ki so si imetje pridobili s trdim delom.

Kakršenkoli bo rezultat, nič ne bom razočarana, sprejela bom vse. Ker sem verna, rečem: »Jaz se podam, Bog, odločil boš pa ti.« Božja volja bo, kakorkoli bo. Jaz bom še naprej delala v stranki Glas za otroke in družine. Tu bom zelo aktivna. Ali bom še kje naprej kandidirala, pa še ne vem. Na vsak način pa še ne bom odnehala.

Mnogi so vas spoznali kot učiteljico Janeza Janše.

Zelo sem ponosna na to, da sem učila Janeza Janšo. Izredno bister je. Že takrat je bil, ko je bil v prvem razredu. Takrat v šolah še ni bilo nobene diferenciacije, ampak sem mu morala dajati dodatne liste, ker bi se drugače dolgočasil.

Ko je bil zaprt, sem ga zmeraj hodila čakat na Roško. Z možem sva po vseh dolenjskih občinah ustanovila občinske odbore SDS, od Lavrice do Osilnice. Moram pa povedati, da so se najine poti potem razšle, pa ni kriv ne Janez ne jaz, temveč tretja oseba. Ampak pred časom sva se dobila in sem mu rekla: »Jaz te še vedno podpiram.« On pa mi je odgovoril: »Saj jaz to vem.« Res ga še vedno podpiram, sem na njegovi strani. Vse sva zgladila, se objela, spila kavo.

Mislim, da je bil Janez Janša enkraten predsednik vlade. Bistra osebnost je, strateg. Morali bi mu dati priložnost, da bo znova.

Imate kakšnega vzornika v politiki?

Med pokojnimi je to Jože Pučnik, ki je veliko pretrpel v življenju in bil zelo pošten. Med živimi je pa moj vzornik Janez Janša. Politik mora biti tak, da si upa javno in glasno povedati svoje mnenje. Pa se enkrat zameriš tem, drugič drugim. Ne pa da hočeš biti vsem všečen. To hoče Pahor.

Vas družina podpira pri kandidaturi?

Najbolj me od vsega začetka podpira mož, tudi sin in hči sta na moji strani. Imam tri vnuke, ena je diplomirani gradbeni inženir, drugi je odličnjak v gimnaziji Ivančna Gorica in dela orgelsko šolo na teološki fakulteti, hčerin sin je pa mizar, star 21 let, in je že zaljubljen.

Spremljate medije, ki pišejo o vas?

To sem opustila, ker se ne maram obremenjevati. Posebej komentarjev na internetu ne berem. Prej sem vse članke vedno shranjevala, zdaj nič več. Moram pa povedati, da me zapisi o meni ne prizadenejo, ker je koža čez in čez podplat postala. Vsak ima prijatelje in nasprotnike. Vesela sem samo to, da je svoboda govora, da lahko vsak pove svoje mnenje. Sem se pa pripravljena z vsakim usesti, spiti kavo in reči, ti imaš tako mnenje, jaz pa tako, vseeno sva lahko prijatelja.

Kateri bi bili prvi trije problemi, ki bi se jih lotili, če bi prišli na Prešernovo?

Prvo je pravično sodstvo in pravični sodniki. Drugo je zaplemba denarja tajkunom. Tretje pa je mladim zagotoviti službe in stanovanja pri nas.

Doslej se tega nihče ni lotil, ker so premalo korajžni, premalo samozavestni, hočejo biti vsem všečni, hočejo po ovinkih krmariti z vsem. Ne moreš tako. Jasno moraš zagovarjati svoja stališča. 

Predsednik države mora imeti odprta vrata za ljudi s težavami. Če bi bila predsednica, bi bila moja vrata dan in noč odprta ljudem v stiski.