Tretja pot Boruta Pahorja

Sedanji predsednik je mojster samopromocijskega populizma in politik, ki ohranja mirno kri. 

pet, 10.11.2017, 11:00

Ljubljana – Predsedniški kandidat Borut Pahor je eden redkih slovenskih politikov, ki je v politiki že od začetka devetdesetih let dalje. Zdaj ga od ponovne izvolitve za predsednika republike loči le že nekaj dni in volilna nedelja. Zmaga bi morala biti na dosegu roke, v prvem krogu ga je podprlo 47,21 odstotka volilvcev.

Borut Pahor je do Olimpa slovenske politike prehodil dolgo pot. S 26 leti je bil najmlajši član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Bil je priča razpadu ZKJ in zgodovinskemu odhodu slovenske delegacije iz Beograda. V samostojni Sloveniji je bil najprej poslanec prenovljenih komunistov, ki so se preoblikovali v Socialne demokrate, sodeloval je pri spoznavanju s socialdemokratsko zvezo Jožeta Pučnika za morebitno združitev, nato pa leta 1997 prevzel Združeno listo SD in jo popeljal na tretjo pot Tonyja Blaira.

Po vstopu Slovenije v EU so ga volivci s preferenčnimi glasovi (čeprav se je postavil na zadnje mesto na listi) izvolili v evropski parlament. Leta 2007 je prekinil mandat, ker si je želel kandidirati za predsednika republike, a se je podredil želji stranke in jo čez leto dni popeljal na parlamentarne volitve in do prve zmage Socialnih demokratov v samostojni Sloveniji. Pahor je takrat iz druge vrste politikov stopil v ospredje in postal predsednik vlade.

V to obdobje segajo zgodbe, zaradi katerih se mora zagovarjati še danes in zaradi česar se je v preteklih letih že opravičeval. Največji madež na njegovi karieri je milijardna investicija v Teš 6, ki se sicer ni začela v mandatu njegove vlade, so pa bile sprejete ključne odločitve, Pahorju pa gre očitati, da je kot predsednik vlade, če ne sodeloval, pa vsaj stran gledal, ko so ljudje iz njegove stranke in interesnih sfer peljali zgodbo proti investiciji, zaradi katere Slovenijo in njen energetski sistem še dolgo lahko boli glava.

Pahor se je v preteklih letih tudi večkrat opravičil za upravljanje gospodarske in finančne krize. Ker smo v obdobju, ko v Sloveniji še vedno iščemo odgovorne za nastalo petmilijardno bančno luknjo, del odgovornosti pade tudi na vlado Boruta Pahorja, ki se je prepočasi odzivala na pozive regulatorjev, da je treba državne banke dokapitalizirati.

V predsedniško funkcijo se je podal na krilih strašnega poraza na parlamentarnih volitvah in po izgubljenih internih volitvah na kongresu SD proti Igorju Lukšiču. Takratnega favorita Danila Türka je v predsedniški tekmi premagal s politično inovacijo za slovensko okolje, saj je s kampanjo stoenega poklica po vsej Sloveniji ne le vzbudil pozornost javnosti, ampak tudi preusmeril vsebino kampanje od visoke politike k sleherniku, kar je v času najizrazitejše gospodarske krize delovalo sveže in predvsem blizu ljudem.

Pahor je končni izbiri med Türkom in njim ostal kot izbira manjšega zla za slovensko desnico, obremenjeno z lovom na komuniste, zato ni bilo presenečenje, da ga je v drugem krogu pred petimi leti podprlo 479.000 volivcev oziroma več kot dve tretjini vseh, ki so takrat oddali svoj glas.

Borut Pahor je petletni predsedniški mandat (gre za funkcijo, ki jo, kot sam pravi, najraje opravlja od vseh političnih funkcij do zdaj) začel v obdobju ljudskih vstaj po državi, ki so izražale nezadovoljstvo nad stanjem v državi in takratno vlado Janeza Janše. V obdobju politične stabilnosti, ko sta se zamenjali dve vladi, je leta 2014 podelil že drugi mandat za vodenje vlade. Med večje napake predsednikovanja lahko uvrstimo imenovanje senata Komisije za preprečevanje korupcije.

Pahorjevo dobo na Erjavčevi v Ljubljani, kjer ima sedež predsednik republike, je, poleg spretnega utrjevanja pozicij Slovenije v mednarodnem okolju, zaznamovala politika sprave. Redno obiskovanje grobov in slovesnosti tabora zmagovalcev in poražencev druge svetovne vojne je nadgradil s postavitvijo spomenika vsem žrtvam medvojnega in povojnega nasilja, za katerega se je uveljavilo ljudsko poimenovanje spomenik sprave.

Seznam kritikov na račun Pahorjevega političnega dela je dolg. Pred prvim krogom se je oglasilo 34 intelektualcev, ki so mu očitali samopromocijski populizem na račun boja za resnico in stališča. Odrekel se mu je tudi prvak SDS Janez Janša, ki ga je pred petimi leti podprl, zdaj pa to označuje za napako. Po drugi strani nekdanji predsednik države Milan Kučan še vedno zahteva odgovor, koga je imel Pahor v mislih, ko je govoril o stricih iz ozadja. Kučan mu očita, da je predsedniško funkcijo vsebinsko izpraznil in profaniral.

A tudi seznam podpornikov Boruta Pahorja je dolg. S svojimi imeni in priimki so se izpostavili Ivan Oman, Tina Maze, Peter Hribar, Peter Vilfan, Peter Jambrek, Luka Dončič, Dušan Olaj, Helena Blagne, Alfi Nipič, Joc Pečečnik, Marko Soršak - Soki, Janez Škrabec, Boštjan Noč, Dunking Devils, Alen Kobilica, Laura Unuk ... Seznam bi se lahko še dolgo nadaljeval.

Prijavi sovražni govor