10 let Nata: zastareli zakoni in ustavljena modernizacija

Ljubljana – Javne razprave o smotrnosti in namenu Slovenske vojske (SV) državljani nismo nikdar opravili. Niti pred enajstimi leti, ko smo se na referendumu s 66,08 odstotka odločili, da jo zavijemo v Natovo zastavo.

Političnega konsenza, ki bi v državnem zboru zagotovil dvetretjinsko večino in omogočil nujne spremembe v zakonu o obrambi, nismo našli niti v času, ko je obrambni resor vodila strokovnjakinja iz obramboslovja Ljubica Jelušič.

»Bilo bi bolje, če ne bi bili v Natu, ki je popolnoma razbil teritorialni princip naše vojske. Manj bi bilo poškodb, stresov, manj razpadov družin. Ste vedeli, to je statistično dokazano, da vsakemu tretjemu vojaku, ko se vrne iz misije, razpade zakon? Ne le v SV, to se dogaja tudi v drugih vojskah. To je prinesel Nato,« slovenski vojak odgovarja na vprašanje, kako je biti pripadnik vojske, integrirane v Nato. Opozoril nas je na to, da te SV po dvajsetih letih danes preprosto vrže na cesto. Tak primer je, denimo, še ne sedeminpetdesetletni nekdanji načelnik generalštaba Alojz Šteiner, ki se je kot odsluženi vojaški kader znašel na zavodu za zaposlovanje.

Pred vstopom v Nato

»SV se preoblikuje, da bo sposobna delovanja in prilagajanja novemu okolju, za katerega so značilni dinamičnost in nepredvidljivost ter obramba pred različnimi grožnjami, ki izhajajo iz nestabilnih držav in so posledica terorizma, organiziranega kriminala ter drugih groženj, povezanih s sodobno opremljenim nasprotnikom. Cilj razvoja je doseči ustrezno odzivnost na vse potencialne grožnje,« je pred referendumom o Natu leta 2003 vršalo po državi. Politika je vstop predstavljala kot ekskluzivni zunanjepolitični cilj, katerega posledica bo predvsem učinkovito zagotavljanje primerne stopnje naše nacionalne varnosti.

Drži, SV je pri samem vrhu na lestvici zaupanja državljanov v institucije. Tega ji država v paketu sredstev iz bruto družbenega proizvoda sicer na vrača (več): ob vstopu v Nato, ki želi dva odstotka BDP od posamezne države članice, je slovenski obrambni izdatek znašal 1,46 BDP in se zavihtel na 1,62 odstotka BDP v letu 2009, trenutno pa počiva pri 1,04 odstotka. Po letošnjem žledolomu se je zavest Slovencev o kakovostni vojski še okrepila. Pričakovanja državljanov do vojske so velika, ugotavlja obramboslovec Klemen Grošelj, a opozarja, da SV državljanom skupaj z resornim ministrstvom še ni razumljivo opredelila in pojasnila svojega namena, smotra in cilja: »SV nima dovolj jasnega koncepta, ki bi rešil dilemo med nalogami SV, ki izhajajo iz pričakovanj družbe, mednarodnih obveznosti in realnosti okrog nas«.

Težave z zakonom

Slovenija je glede vojske ena redkih držav članic Nata, ki odnos in razmerja med vrhovnim poveljnikom in oboroženo silo ureja zgolj s podzakonskimi akti, v zakonu o obrambi pa imamo celo poglavje o totalni obrambi, medtem ko v njem, opozarja Grošelj, nikjer ne najdemo vprašanja o zagotavljanju profesionalizacije, kadrov, celostne oskrbe pripadnikov ... Krovni zakon obrambe od parlamenta, če ga želi popraviti, zahteva dvetretjinsko podporo, in kaže, da prav vsak minister zaradi tega obupa pred nujno obrambno reformo. Morda je najdlje prišla obrambna ministrica Pahorjeve vlade Ljubica Jelušič, a tudi ona je ostala le pri strateškem pregledu obrambnega resorja (SPOR), ki ga potem javno niti ni predstavila. SV je ujeta med zastareli zakon o obrambi, zakon o službi v SV in zakon o javnih uslužbencih. Grošelj meni, da takšno stanje pomeni nevarno stagnacijo obrambnega sistema.

Mimogrede: naša vojska kljub temeljnemu razvojnemu programu, ki določa datum ukinitve tankov (2015), še vedno vzdržuje 76 tankov. O srednji bataljonski skupini, grajeni na platformi 8x8 (svaruni) ni ne duha ne sluha, saj je 30 patrij daleč premalo za to. Denarja pa ni. Nominalna vrednost izdatkov za obrambo je leta 2009 znašala 575 milijonov evrov. Proračun za letos in drugo leto obrambi namenja le še 370 milijonov evrov. »To ni vzdržno, modernizacija je praktično zaustavljena,« pravijo iz obrambnega ministrstva.