Tiskane izdaje
Pred nekaj leti so v Hollywoodu posneli film Agora, ki se dogaja v Aleksandriji v času razpada rimskega cesarstva. V ospredju je lik Hipatije, matematičarke, ki vodi svojo filozofsko šolo in je tudi sicer predana raziskovanju vesolja.
Njen zadnji znanstveni podvig, preden drhal v imenu krščanstva dokončno prevzame oblast in požge znamenito aleksandrijsko knjižnico, zakladnico vsega znanja antike, je slutnja, da Zemlja ni v središču vesolja. Režiser še podčrta, da se do spoznanja o gibanju Zemlje spet dokopljemo šele več kot tisoč let kasneje, in še tedaj je to spoznanje izzvalo krčevit odpor Cerkve.
Poanta filma je jasna: propad rimskega cesarstva in prevlada krščanstva pomenita konec velike civilizacije. Seveda je premočrtno slavljenje veličastnih dosežkov Rima in obsodba nasilja Kristjanov v imenu nove religije neprepričljiva vsaj v tem, da obenem ne pokaže na notranja protislovja in antagonizme samega ustroja rimskega cesarstva, ki so prav tako pripeljali k njegovemu propadu.
Vseeno pa ne moremo mimo bede tega, kar je sledilo zatonu cesarstva. Kakorkoli obračamo stvari, propad Rima je pomenil velikansko civilizacijsko nazadovanje. O tem, kakšna razlika je bila med življenjem v rimskem imperiju in v kasnejšem zgodnjem srednjeveškem krščanskem svetu, govori mnogo zgodovinskih študij. Na podlagi arheoloških ostankov dokazujejo, da so bili samo v sto letih dosežki, kot so tlakovane ceste, kanalizacija in pismenost običajnih ljudi, izgnani. Če najdbe, kot so kracarije na zidovih javne hiše iz časa rimskega cesarstva, pričajo, da so celo obrtniški vajenci pisali svoje pripombe na storitve antične različice bordela, sto let po propadu imperija še plemiči v Evropi niso znali več brati in pisati. Po mnenju zgodovinarjev so zahodnoevropska mesta šele v 19. stoletju dosegla standard rimskih.
Zgoraj omenjene pridobitve antike, ki pričajo predvsem o vsakdanjem življenjskem standardu navadnih ljudi (ne pa seveda tudi sužnjev, razreda, ki je omogočil večstoletni razcvet cesarstva), moramo namreč razumeti tudi v kontekstu širših duhovnih dosežkov rimskega imperija. Rimsko pravo, retorika, graditeljstvo, dramatika so neizbrisni del tega, kar danes pojmujemo kot temelj naše, evropske civilizacije.
Tako se ne smemo čuditi, da visoka obletnica ustanovitve Emone, rimske naselbine na ozemlju današnje Ljubljane, letos dobiva toliko pozornosti.
Mesto periferije
Emonska preteklost pa danes nemara zahteva predvsem premislek o statusu prostora, kjer danes stoji Ljubljana in širše Slovenija. Že v rimskih časih je bil to prostor preseljevanj, mešanja različnih plemen. Emona je bila strateško pomembno mesto, križišče trgovskih poti med Apeninskim polotokom, Baltikom in Balkanom. V času razpadanja rimskega imperija je bila tudi branik pred vdori Vizigotov in Hunov. Kljub svoji strateški vlogi pa je bilo to ozemlje obenem izrazita rimska provinca.
Pojem obrobja bolj kot na prostorsko oddaljenost od centrov odločanja in moči meri na mentalno zaprtost, nedovzetnost za dosežke duha. Življenje na margini je po eni strani zvezano s kompleksi majhnosti, nepomembnosti, po drugi pa z narcističnimi preokupacijami, kaj pomenimo za drugega – kdaj bo drugi (vladar, večja država) prepoznal bogastvo naše skupnosti. Provincialnost je sinonim za nezmožnost kakršnegakoli preboja, naj gre za znanost ali umetnost, za trgovino ali veščino vladanja.
O provincialnosti, ki se trdovratno drži teh krajev, je prepričljivo pisala Mira Mihelič v romanu Tujec iz Emone. Implicitna teza romana je, da je bila že Emona talec malih, zasebnih interesov, njena intelektualna elita pa je bila konformistična in kljub veličastni samopodobi jalova. In kolikor gre tu za fikcijski konstrukt časa in prostora z očitnimi referencami na sodobnost, površen pogled v zgodovino teh krajev tezi o majhnosti in provincialnosti pritrjuje.
Proti toku
A tak pogled na slovensko provincialnost je tudi sam del provincialne drže, vselej nagnjene k samopomilovanju, vživljanju v vlogo žrtve in uživanju v njej.
Že nekoliko bolj natančen pogled v zgodovino slovenskega prostora pokaže, da tudi tu vendarle najdemo niz izstopov iz provincialne miselnosti. Primož Trubar je prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecedarij, izdal leta 1550, dobrih trideset let po tem, ko je oče reformacije Luter na cerkev v Wittenbergu nabil svojih 95 tez in začel protestantsko gibanje. Pri Trubarjevem dejanju in nasploh reformacijskem gibanju je slovenski duhovni prostor, če mu lahko tako rečemo, povsem sočasen z vrhuncem evropskega duha.
Prevajanje in tiskanje knjig v slovenščini v obdobju reformacije je primerljivo z velikimi narodi oziroma smo bili pri tem celo med prvimi. Z današnjega vidika morda težko razumemo, kakšen absolutni preboj je pomenil ta dogodek, ki mu v naslednjih stoletjih ni para. Kako nizko smo padli takoj po Trubarju, priča že dejstvo, da apologeti škofa Tomaža Hrena, ključnega akterja protireformacije, kot njegovo glavno zaslugo omenjajo, da ni dal požgati vseh izvodov Dalmatinove Biblije, ampak je dovolil njeno uporabo za bogoslužje – kakšen je duhovni prostor, kjer takšno dejanje velja za dosežek!
Naslednji vrhunec, primerljiv z reformacijskim, v teh krajih zaznamo šele z razsvetljenstvom. Največkrat se v tem kontekstu pojavlja ime Antona Tomaža Linharta, ki je napisal Ta veseli dan ali Matiček se ženi, priredbo Beaumarchaisove Figarove svatbe – dokaz, da so bili naši izobraženci na tekočem z dogajanjem v svetovnih prestolnicah. Na odru so jo uprizorili prav v letu začetka francoske revolucije. V skoraj istem obdobju Valentin Vodnik izdaja knjige in ustanovi prvi slovenski časopis pod pokroviteljstvom mecena Žige Zoisa. V očitnem vrenju duha v naših krajih, povezanem seveda z razsvetljenskimi ideali in načeli, ki so podžgali francosko revolucijo, deluje tudi Academia Operosov, ki združuje izobraženstvo tistega časa z velikimi znanstvenimi in splošnimi kulturnimi ambicijami.
Hiter prelet skozi zgodovino na prodorno os umešča tudi Franceta Prešerna s poezijo, ki je slovenskemu jeziku priskrbela tisto pretanjenost, razgibanost in širino, ki šele omogoča razvoj duha. Njegov prispevek je neprimerljiv z domoljubjem Koseskega ali opozorili škofa Antona Martina Slomška, češ da kmetje ne smejo preveč brati, ker jih to napelje k prevratnim mislim, ali pa z antisemitskimi izjavami tako slavljenega Janeza Evangelista Kreka, ki je prednost Slovencev videl prav v tem, da med nami ni Judov. Prešernu je celo bližji svetovljanski Izidor Cankar kot njegov bolj slavni bratranec Ivan Cankar. Vsej provincialnosti in majhnosti navkljub je torej ta prostor v vrsti prelomov povsem ujel svojo evropsko sočasnost, intelektualno razvitost in umetniško vrhunskost.
To, kar moramo danes poudariti kot ključne zgodovinske trenutke Slovenije ali njene predhodnice, so zato prav prekinitve s provincialnim in majhnim, z uslužnostjo velikim drugim in s samopomilovanjem.
Vojne in avantgarde
Dvajseto stoletje je tako eno bolj dinamičnih, je stoletje, ko je umetniške, kulturne, znanstvene in splošne duhovne dosežke našega prostora dopolnila tudi politična formacija.
Od umetniških prebojev velja posebej opozoriti na slovensko zgodovinsko avantgardo z Antonom Podbevškom, Srečkom Kosovelom, Avgustom Černigojem in Ferdom Delakom, ki je nastala in ustvarjala v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Delovala je kot enakovredni umetniški akter in gibanje, ki se je potegovalo za novo umetnost in družbeno prenovo. Čeprav je trajalo več kot pol stoletja, preden so bila ta prizadevanja slovenskih avantgardistov deležna teoretske refleksije in afirmacije, je bila slovenska avantgarda močan partner sorodnega umetniškega in političnega vrenja po Evropi.
Od političnih dogodkov, ki so presegli provincialno miselnost tega prostora, pa morda bolj kot delna samostojnost v okviru Države in pozneje Kraljevine SHS ali kasnejša malo večja suverenost v okviru socialistične Jugoslavije izstopa partizansko gibanje med drugo svetovno vojno.
Ideološki konflikti okoli tega gibanja danes zamegljujejo eno ključnih političnih dejanj na naših tleh. Danes si težko predstavljamo, kako mračno ozračje je spremljalo vzpon nacizma in začetek druge svetovne vojne, ko se je zdelo, da bo nacistični vojaški stroj pregazil vso Evropo; ko so klonile veliko večje in vojaško močnejše države; ko sta bila konformizem in oportunizem prevladujoča drža narodov in nacij. V enem najgrozljivejših obdobij človeške zgodovine se je v slovenskem prostoru – brez kakršnegakoli upanja na zmago, brez kakršnihkoli zagotovil, kako se bo obrnilo kolesje zgodovine – formiral organiziran odpor proti eni najmračnejših zgodovinskih sil.
Samooklicani domoljubi, ki danes udrihajo po partizanskem odporu in ga diskreditirajo zaradi zvezanosti s povojnimi poboji, čistkami in kasnejšim jugoslovanskim režimom, spregledajo prav to, da brez te etične drže odpora, brez gibanja, ki je vsaj na začetku vojne deloval kot čista samomorilska norost političnega subjekta – nepripravljenega popustiti, ampak odločenega svojo politično usodo vzeti v lastne roke – danes ne bi bilo države ali domovine, do katere bi lahko gojili strastna domoljubna čustva.
In danes
Slovenija je danes polnopravna članica Evropske unije, nekakšnega evropskega imperija 21. stoletja. Ozračje v našem prostoru je vsaj od ekonomske krize leta 2008 naprej ponovno defetistično in obupano. Namesto preboja nekdanje balkanske Švice in »zgodbe o uspehu« se borimo za golo preživetje.
A naš kratki in nujno shematični zgodovinski pregled dogajanja v naši prestolnici provincialnosti pokaže, da je naš največji zaviralni dejavnik prav hitro vživljanje v vlogo žrtve, ki jo tlačijo bodisi domači nesposobni politiki bodisi zlobna tujina, od Rima ali Dunaja prek Beograda do Bruslja. Obremenjenost s tem, kaj smo v očeh drugih – ali smo najprivlačnejša turistična destinacija ali zgolj država, ki razburja bonitetne hiše in vznemirja trge – nas znova potiska na svetovno mentalno in posledično gospodarsko obrobje.
Tu se naposled kaže, da je celo bolj kot reševanje finančnih in gospodarskih problemov potreben strateški premislek o tem, kaj naj bi Slovenija v prihodnje bila. Bo to država, kjer bodo slovenski delavci šivali superge za plačilo, ki bo konkurenčno mezdam otroške delovne sile v tretjem svetu, ali ima ta država večje aspiracije?
Pravzaprav bi iz provincialne mentalitete izstopili že, če bi medijski in politični prostor lahko za trenutek pozabil na brezglavo reševanje trenutnih zagat in se odprl za strateški premislek o lastni prihodnosti. Včasih se lahko problem reši le tako, da ga postavimo v drugačno perspektivo.
Pri tem nam pomaga spomin na Emono. Tako kot pred dva tisoč leti je današnji Rim – Evropska unija – v krizi, čedalje bolj je izrinjena z osrednjega odra svetovne zgodovine. Veliki konservativec T. S. Eliot je zapisal, da lahko religijo, ki je v krizi, reši samo herezija. Slovenski prispevek Evropi tako ni v zvestem sledenju Bruslju, ampak v tem, da se postavi kot enakovredni mednarodni igralec, ki s svojimi »herezijami« ohranja živo emancipatorno jedro evropske dediščine: od antike, reformacije do razsvetljenstva in družbenih gibanj 20. stoletja.
