Ali menite, da je bilo razkritje davčnih dolžnikov prava poteza?

Jure Apih, publicist

Papež Inocenc III. je v trinajstem stoletju bil križarsko vojno proti drugače verujočim katarom v francoski Provansi. Ko so osvojili Beziers z 20.000 prebivalci, kjer je bilo med katarskimi verniki tudi veliko katolikov, so menda vprašali poveljujočega Simona Montfortskega, kaj naj naredijo z meščani. Pobijte vse, bog bo že vedel, kateri je njegov in kateri ne, je odgovoril.

Na dolgem seznamu davčnih dolž­nikov niso vsi lumpje. Prav vsi so svoje obveznosti do države prijavili. Vzroki, zakaj dolgov ne zmorejo poplačati, so hudo različni in za mnoge niso davčni zavezanci prav nič krivi. Tudi država, ki je največji naročnik in hudo slab plačnik, pri tem ni nedolžna. Najlaže je vse vreči v en sam koš, bo že bog ali kdo drug razsodil. Pravih lumpov, ki davke zatajijo in jih ne nameravajo plačati, pa ne znamo ali si ne upamo razkriti.

Igor E. Bergant, novinar

Nisem prepričan, da je lahko temelj boljše Slovenije nekakšen sramotilni steber, na katerem so kar tako, brez pomembnih podrobnosti, navedena imena grešnikov. Prav nič jih ne zagovarjam, a se hkrati ne morem naslajati ob pogledu na sezname, še posebno ne, ker so davčni dolgovi enako sramoten izkaz (ne)dejavnosti pristojnih državnih organov. Skratka, živim v državi, v kateri se zelo veliko ljudi – v izrazitem nasprotju z bahanjem, kako jo imajo radi – iz nje norčuje, hkrati pa ta ista država zavestno sramoti samo sebe … Tako res ne bomo prišli daleč. Potrebujemo drugačne, lepše in trdnejše temelje boljše prihodnosti.

Dušan Jovanović, režiser

Izterjava dolga je neprijeten, dolgotrajen in pogosto jalov posel. Upnik vztrajno nadleguje dolžnika, vendar ta sčasoma postane trdokoren, jok in rotenje ga ne ganeta, sramoto je potlačil v klet duše, vest mu otopi in ga ne grize več. Osvobodi se občutka mučne odgovornosti in sam pri sebi sklene, da dolga ne bo plačal. Klinc ga gleda, upnika, si misli, on ima, jaz pa nimam! Če je upnik država, je odločitev še toliko lažja. Država so prasci brez obrazov, ki obubožane dolžnike brezobzirno pribijajo na sramotilni steber in jim teptajo človekove pravice. Ja, tudi tako lahko gledamo na to stvar: pravica dolžnika je pravica do časti.

Luka Novak, publicist in pisatelj

Država očitno posluje po logiki »če mi dolguješ pet evrov, je to tvoj problem, če pa pet milijonov, problem države«. Na seznamu so se znašli tako veliki dolžniki, ki jih je država nekoč celo neposredno subvencionirala, kot pričakovani osumljenci, ki so podjetja izčrpali in uničili, vsi pa v istem košu z onimi, ki zaradi prejšnjih dejansko niso več sposobni plačevati davkov in prispevkov. Država bi morala poskrbeti za izterjavo slabih dolgov že davno, preden je denar odtekel v davčne oaze. Tako bi takrat še zdravim podjetjem omogočila preživetje, odgovorne pa privedla pred sodišče. Zdaj tisti, ki so motor gospodarstva, prejemajo opomine za vsako davčno figo, medtem pa se subvencionirani baroni sončijo na Kajmanskih otokih. Zdaj pač na očeh javnosti.

Ivan Štuhec, teolog

Razkritje davčnih dolžnikov ni realno, ker so med njimi zelo različne kategorije, tudi tisti, ki nikoli ne bodo mogli več ničesar plačati, ker so propadli. V sedanji situaciji smo nagnjeni k javnim linčem. Sprašujem se, kje so bili psi čuvaji dvajset let. Se novinarji ne ponašajo s te vrste nalogo v družbi? Ko bi se v preteklosti ukvarjali z realnimi problemi, se nam ne bi dogajalo vse to, kar se. Kar na lepem odkrivamo nešteto nepravilnosti, kot da so vsi zakoni od včeraj. Zakaj so vsi desetletja mirno tolerirali gradbeno mafijo? Zakaj nismo imeli pod nadzorom gradnje cestnega križa? Morda tudi zaradi orožarskih in drugih afer. Ne vem. Vem pa, da v Sloveniji več temelji na predsodkih, čustvih in čenčah kot na racionalnosti.

Marta Kos Marko, poslovna trenerka

Najbolje bi bilo, če v državi ne bi bilo nobenega davčnega dolžnika ali da bi bil seznam bistveno krajši in manj evrsko obtežen, kot je. Dobro bi bilo tudi, da bi bila davčna uprava uspeš­nejša pri izterjavi. In dobro bi bilo, da bi imeli boljšo stečajno zakonodajo, ki bi onemogočala anomalije. Ker pa tega nimamo, odobravam razkritje davčnih dolžnikov. Žal mi je le, da so na tem seznamu tudi vsi tisti, ki so pošteni, pa davkov niso mogli plačati, ker sami niso dobili plačila. Ni mi pa žal, da so na seznamu posamezniki, ki so veliki dolžniki, pa se naokoli še vedno prevažajo v dragih avtomobilih, bivajo v krasnih hišah in imajo vikende, jahte in še kaj. Pa se jim nič ne zgodi. Zato si želim novo zakonodajo, takšno, ki bo stopila na prste vsem goljufom. In vlila zaupanje poštenjakom.

Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših

Poteza je prava, le prišla je pozno in licemersko. V začetku pseudodemokracije so gospodje politiki, pohlepni in brezobzirni, načrtno ukinili službo družbenega knjigovodstva. Danes bi morali najprej razgaliti te in jih postaviti pred sodišče. To je enako vprašanje kot to, ali je treba kaznovati tatu ali tistega, ki ga je naučil krasti.