Tiskane izdaje
Ljubljana - Zdravniki in politika oziroma vlada so si, kot vse kaže, vse bolj vsaksebi, čez slabe tri tedne se obeta začetek splošne stavke zdravnikov. In ta bo, če pogajalci v tem kratkem času ne bodo našli rešitve, ohromila delovanje zdravstva, ki je zaradi predolgih čakalnih dob že zdaj marsikje onkraj meje varnega in pravočasnega ukrepanja.
Postopki zdravljenja so zdaj optimalni tam, kjer so zagotovljene ustrezne razmere - te, resnici na ljubo, niso optimalne nikjer - in kjer je, seveda, to podprto tudi s poglobljenim strokovnim znanjem.
Anomalije niso nekaj, kar bi bilo v zdravstvu novo. Resda so redke, a v zadnjem času osupljajo njihova intenzivnost, ekstremnost in, posebno v zadnjem primeru, ki ga preiskuje kriminalistična policija v UKC Ljubljana in na Onkološkem inštitutu Ljubljana, brezkompromisna koruptivnost, za zdaj še domnevna.
Zdravniška zbornica odstopanj od etike, kakovosti in varnosti zdravljenja ne obravnava veliko. Med njimi sta bila v zadnjem času najbolj izpostavljena »primer Radan« in »primer Zimmermann«, pred tem je bil med najodmevnejšimi »primer Nekrep«, medtem ko je med najdolgotrajnejšimi v iskanju pravice »primer Šilih«. Ta še ni dobil epiloga, starši pokojnega Gregorja so pomoč iskali tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Sicer pa v aktualni kriminalistični preiskavi iščejo dokaze o sumu resnih korupcijskih dejanj in hudih kriminalnih dejanj posameznika, ki naj bi na posameznih klinikah razpredel mrežo, s katero se je finančno okoriščal na račun omogočanja preskakovanja čakalnih vrst. V dogajanje naj bi bili, kot kaže, vpleteni tako zdravniki kot tudi policisti.
O tem, kaj se v zdravstvu dogaja, kako naj zdravniki ukrepajo in zakaj do zdaj niso, smo govorili s predsednikom zdravniške zbornice prim. Andrejem Možino.
Kriminalistične preiskave v ljubljanskem UKC in na onkološkem inštitutu so le primer odstopanj, ki so v zadnjem času pretresle javnost. Kaj se dogaja s slovenskim zdravstvom?
Take zgodbe niso nekaj novega, saj tovrstnih deviantnosti pri nas očitno nismo sposobni dovolj hitro odkrivati. Presenetila me je organiziranost tega dogajanja, prepletenost in povezave, ki v resnici spominjajo na mafijske posle – in to v največji zdravstveni ustanovi v Sloveniji. Ne govorimo o koruptivnih dejanjih posameznikov. Ko se v ozadju pojavijo izsiljevanja in grožnje, to ni šala, ampak je zadeva zelo resna.
To, da imate ničelni odnos do korupcije, je znano. Toda zakaj ob goljufijah in okoriščanjih s čakalnimi dobami, o katerih se je med zdravniki menda že nekaj časa šušljalo, niste ukrepali? Se odzvali, vsaj na načelni ravni?
Res se je šušljalo, da se nekaj dogaja, da po bolnišnici hodijo ljudje, ki so zadolženi za nekakšno kvazi organizacijo – a konkretnih informacij nismo imeli, niti nismo poznali oseb, vpletenih v to zgodbo. Da pa je to neposredno povezano s korupcijo, s trženjem storitev in da so bili v to zgodbo zapeljani, vede ali nevede, tudi zdravniki, je res skrb vzbujajoče. Za prijavo moraš imeti konkretne podatke – dr. Brecelj jih je imel in je zadevo, kar je edino pravilno, prijavil.
Ste sami že kdaj doživeli podobno izkušnjo kot dr. Erik Brecelj?
Ne. Ne v takem vulgarnem smislu, da bi mi ponujali denar ali nagrado – razen takšnih izrazov hvaležnosti, kot smo jih poznali včasih, ko so na vasi bolniki zdravnikom prinesli jajca, klobaso ali steklenico. Navsezadnje sem tudi sam kolegom, ki so operirali moje bližnje ali znance, prinesel steklenico dobrega vina ali pršut. Iz iskrene hvaležnosti. Je pa res, da so bili pred tridesetimi ali več leti izrazi hvaležnosti pacientov tudi drugačni, tudi finančni – seveda pri tistih, ki so to dopuščali.
Kaj torej narediti, da bi probleme, ki jih v zdravstvu ni malo, odpravili? Morda je odgovor reforma, a te ni …
In je še dolgo ne bo, razmere pa se bodo zaostrovale. Apatija in dezorganizacija, skupaj z vse večjim nezadovoljstvom pacientov zaradi nerazumno dolgih čakalnih dob, spodbujajo nestrpnost in nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu. V teh okoliščinah je zdravnike treba spodbujati, da še več truda posvetijo dobri praksi, odpravljanju ozkih grl in sistematičnemu preprečevanju nevarnih dogodkov, takšnih in drugačnih.
V zadnjem času se je pri nas zvrstilo kar nekaj nedopustnih, žal tudi tragičnih konfliktov med bolniki in zdravniki, čeprav bi njihov medsebojni odnos moral temeljiti na zaupanju. Slovenija ni edina država, kjer se taki ekscesi dogajajo, pa vendar – kaj je po vaši oceni tisto, kar tako bolnike kot zdravnike in druge strokovnjake, ki delajo v zdravstvu, peha čez rob?
Prisiljeni smo sobivati v miljeju, ki ne ponuja optimalnih prostorskih, časovnih in materialnih možnosti za uspešno zdravljenje, ampak, nasprotno, odpira prostor za nastajanje strokovnih napak. Tu je ključni problem.
Koliko je h kratkim stikom v delovanju zdravstva prispevala politika?
V zadnjih petnajstih letih se med zdravstveno politiko in zdravništvom sistematično pojavlja nerazumevanje. Politika ne upošteva tega, da slovensko zdravstvo potrebuje spremembe, drugačne pogoje za delovanje, ki se vse izraziteje slabšajo. Na koncu pa za vse probleme, naj bodo ti finančni, kadrovski, organizacijski ali zavarovalniški, krivijo zdravnike. Taka znamenja prihajajo iz političnih krogov, državljani to poslušajo in si na tej podlagi ustvarijo mnenje o poklicu, ki svoje delo dokazano in dokazljivo opravlja relativno dobro, tudi v evropskem merilu, čeprav zdravstvu namenjamo res majhen delež BDP.
Je reformo zdravstva sploh še mogoče realno pričakovati? Ste zdravniki pri njeni pripravi še pripravljeni sodelovati?
Zdravniki nikoli ne obupamo. Politiki so tisti, ki prej obupajo, odidejo. Potem nastane nov problem, iskanje naslednikov. O teh zgodbah v Sloveniji ni mogoče govoriti v presežnikih. A prišel bo čas, ko bo nekdo vendarle spoznal, da je usmeritev za zdravstveno reformo, ki jo zdravniki argumentirano nakazujemo, prava. Evropska. Politiki smo povedali, da razmišlja napačno, ji dokazali, da sploh ne razmišlja. Nakazali smo rešitve za državo in paciente, očitajo pa nam cehovske interese. To preprosto ni res. Smo za stoodstotno javno zdravstvo – a država mora potem tudi zagotoviti sredstva za to, ne le opletati s praznimi obljubami. Vlada ve, da tega denarja nima, a državljanom, ki morajo že zdaj prispevati 30 odstotkov zasebnih sredstev, tega ni pripravljena priznati.
Ste se že odločili, kako boste ravnali v prihodnje? Slišati je, da se število kandidatov za predsednika zdravniške zbornice povečuje. Boste med njimi ali ste dokončno obupali nad iskanjem dialoga s politiko in vlado v iskanju rešitev za tiste, zaradi katerih zdravstveni sistem sploh obstaja – bolnike?
V teh turbulentnih časih in zmešnjavah odločitev ni bila lahka, kajti jasno je, da se bodo razmere le še poslabševale. Zdravniki si bomo usodo morali krojiti po svoji meri, ne po meri politike. In da, pri tem bom poskušal pomagati – nisem edini, ki se je odločil za to. Spremembe v zdravstvu, ki ne bodo lahke, moramo pričakati v strnjeni vrsti, v urejeni zdravniški hiši, kajti le tako bomo lahko odgovorili na presenečenja, ki čakajo nas in tudi bolnike. Le tako bomo lahko čim učinkoviteje preprečevali tudi anomalije, ki upravičeno razburjajo slovensko javnost.
