Ljubljana – Anita Ogulin, sekretarka na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, zagovornica otrok in tistih, ki so se znašli v zadnjem vagonu slovenske družbe, je po mnenju bralcev letu vtisnila največji pečat. Izbrali so jo za Delovo osebnost leta 2013.
Kaj vidite, ko se ozirate v leto 2013? Kakšno je bilo za vas?
Z eno besedo – stresno. Izrazilo je nepredstavljivo stisko otrok, staršev, mladih, bolnih, nemočnih. Pomagali smo več kot 13.000 družinam. Vsak dan so prihajali obupani in z zadnjim upanjem, da bodo slišani, da jim bomo pomagali, da bomo rešili njihove probleme.
Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja. Povezovali smo jih s tistimi, katerih starši zmorejo omogočiti vključevanje v prostočasne dejavnosti, in tako tkali zgodbe, v kateri so tudi oni lahko nekaj časa bili samo otroci.
A v preteklem letu smo zaznali tudi vse več kršitev osnovnih človekovih pravic s področja sociale, zdravstva ter stanovanjske in druge problematike. Z odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič smo tako začeli projekt brezplačne pravne pomoči socialno ogroženim ljudem s področja socialnih pravic in stanovanjske tematike.
Posebna zgodba je zagotovo tudi projekt Botrstvo. Več kot 3300 otrok smo povezali z botri, ki so jim podarili več kot dva milijona evrov. Novinarka Radia Slovenija Jana Vidic je v svojih oddajah tankočutno predstavljala življenja tistih, ki so ostali brez hrane, elektrike, vode, strehe nad glavo. Zgodbe so segle tudi do pristojnih, saj so šolarjem vrnili malico. Srednješolcem so tako zagotovili topli obrok, osnovnošolci ga še nimajo.
Že drugo leto zapored je priznanje Delova osebnost prejela ženska, ki se ukvarja z dobrodelnostjo, s pomočjo drugim. Kaj to sporoča o družbi, v kateri živimo?
Preprosto to, da Slovenija postaja socialno vse bolj ogrožena država. Civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo. Vse več državljanov ne zmore niti osnovnega preživetja. Skrb vzbujajoče je, da ni poskrbljeno za zdrav razvoj otrok in mladih. Sporoča pa tudi, da moramo prevrednotiti naše potrebe, okrepiti solidarnost in povezovanje.
Koga bi vi najraje videli kot prejemnika priznanja? Kakšna oseba bi si ga po vašem mnenju zaslužila?
Rada bi čestitala vsem kandidatom. Ko sem prebirala, kaj vse in koliko sebe so družbi podarili nominiranci, sem čisto vsakega videla kot Delovo osebnost. Vsak, prav vsak je na svojem področju dosegal rezultate, s katerimi je pridobila Slovenija kot celota. Zato bi si res vsi zaslužili naziv Delova osebnost.
Družba na poti svojega razvoja potrebuje znanje, ki ga imajo posamezniki. Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije.
Vaše delo ni preprosto. Že spopadanje s številnimi stiskami pušča sledi. A to ni vse. Na svoji poti ste naleteli na številne druge ovire. Katere so najtežje?
K nam prihajajo razočarani, ranjeni, obupani, zapuščeni ljudje. Seveda ne zmorejo strpnosti, veliko je dvomov, pričakovanja so zelo velika. Vseh in vsakogar. Ne zmoremo, preprosto ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja. A žal čarobne paličice nimamo.
V odnosu države do Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in njenih drugih enot bi si želela več sodelovanja, precej večjo in učinkovitejšo podporo, predvsem pa razumevanje našega poslanstva. Tudi mi potrebujemo sogovornike. Kar počnemo, že več let ni več delo, je življenje samo.
Seveda pa se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti. Verjemite mi, da nam je najtežje izpostavljati zgodbe družin in posameznikov, a ti zaradi res izjemnih stisk nimajo druge možnosti. Življenjske razmere številnih družin, ki smo jih predstavili v medijih, so se precej izboljšale. Pravimo, da so to zgodbe o uspehu. Toda zaradi tega so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija. In verjemite, da nam to vzame preveč časa in energije. Zato pogosto rečemo: če ne morete pomagati, vsaj ne škodite.
Zaradi vseh teh zgodb, ki jim sledimo, lahko mirno povem, da so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov. Kje je potem vse drugo?
Kako si pomagate, da ohranjate dobro voljo, razum, voljo delati še naprej?
Vedeti morate, da nisem daleč od družin, ki jim pomagamo. Tudi sama se spopadam s pastmi tega časa. Kot mati in kot ženska. Vse dni v letu. Ni mi lahko, ampak gre. Ves čas izražam hvaležnost družini, ki me podpira, sodelavcem in prostovoljcem, ki nikoli ne odrečejo pomoči, tudi ko je treba delati dolgo v noč, ob nedeljah in praznikih. Preprosto, mar mi je za otroke in mlade. In mar mi je za družine, ki svojim otrokom ne zmorejo nuditi, kar bi najbolj potrebovali: varnost, ljubezen, spodbudo. Tako zelo se počutim odgovorna za sleherno dušo, ki brez podpore ne zmore v življenju. Moč pa še vedno nabiram v družini, v naravi, med otroki, prijatelji. Hkrati pa je res, da vsaka pomoč drugim daje zadovoljstvo tistemu, ki jo daje. In dokler bom mogla, bom sestavljala zgodbo s čudovitimi sodelavci in zaposlenimi na ZPM Ljubljana Moste-Polje.
Kaj napovedujete za prihodnje leto? Imate morda kakšno zamisel, pobudo, kako bi vsi skupaj lahko vendarle spremenili razmere na bolje?
Upam na vsaj delno izboljšanje stanja, ker se bojim, da tako ne bo šlo več naprej. Ne bomo zmogli kot državljani in ne kot država Slovenija. Na poti skozi življenje ne potrebujemo veliko dobrin. Potrebujemo pa drug drugega. Potrebujemo zdrave družine, ki bodo zmogle otrokom dati varno zavetje, omogočiti zdrav razvoj, ki bodo novim generacijam znale posredovati vrednote, kot so odgovornost, spoštovanje, zdravje, delavnost, znanje, solidarnost, poštenost in pravičnost. Družba je kot družina – potrebuje vse to, hkrati pa še zavest, da ni najboljši tisti človek, ki ima največ, ampak tisti, ki za svoje življenje potrebuje malo ter ima in daje veliko.