Anka Tominšek: Vsi odgovorni so tiščali glavo v pesek

V času notranjih odkupov podjetij, ko je nastal spor zaradi neupoštevanja že plačanih prispevkov Zpizu, je bila Anka Tominšek predsednica tedanjega sodišča pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Danes, po dobrih dvajsetih letih, ko je ustavno sodišče oškodovancem priznalo pravico do novih pokojninskih odločb, Tominškova pojasnjuje tedanje okoliščine, ki so privedle do zagate, v kateri se je znašel Zpiz.

Notranji odkupi podjetij so se odvijali v gospodarsko zahtevnih okoliščinah, po osamosvojitvi Slovenije. V kolikšni meri so te okoliščine vplivale na odločitev, da se prispevki od plač, s katerimi so delavci kupovali delnice podjetij, ne bodo upoštevali pri izračunih za odmero pokojnin? Je šlo v resnici za politično odločitev?

V času notranjih odkupov je bila v Sloveniji težka gospodarska situacija, saj smo izgubljali jugoslovanske trge in zabredli v težko finančno situacijo. Država je morala že takrat varčevati s pokojninami, kljub temu, da je bilo razmerje med zavarovanci in upokojenci v devetdesetih letih bistveno boljše kot danes. Po moje je bil to edini razlog, da so se politiki odločili, da udeležencem notranjih odkupov ne bodo priznali že plačanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje. S tem bi jim namreč omogočili veliko višje pokojnine in povzročili dodatno breme pokojninski blagajni.

Dejstvo je, da smo nekateri že tedaj opozarjali, da je treba plačane prispevke vrniti, če so se že odločili, da jih ne bodo upoštevali. Prizadevali smo si, da bi stvari prišli do dna, ker se nam tedanja odločitev ni zdela pravilna. Naslednja, morda še večja napaka pa je, da se je problem vlekel dobri dve desetletji.

Zakaj država teh plačanih prispevkov ni vrnila?

Tega preprosto ne razumem. Lahko le ugibam, da denarja niso vrnili zaradi finančnih težav, v katerih se je Slovenija znašla po izgubi jugoslovanskih trgov, verjetno pa tudi zato, ker je bilo že tedaj jasno, da se bo luknja v pokojninski blagajni z leti le še povečevala.

Pravite, da je šlo za politično odločitev? Kakšna pa je odgovornost Zpiza?

V tem primeru ne gre za odgovornost Zpiza. Ustavno sodišče mora bedeti in paziti, ali je naša zakonodaja v skladu z ustavo. Ne glede na to, kakšen je bil zakon, ustavnega spora ni sprožil nihče. Zpiz je v resnici le izvajalec zakona, kot to pogosto poudarjajo. Odgovorne bi sicer lahko opozoril na problem, namesto tega pa se je kot pijanec plota držal črke zakona.

Kako bo Zpiz po dveh desetletjih, ki so medtem minila, popravljal stanje za nazaj in ugotavljal, ali so bile plače v podjetjih, ki so v devetdesetih letih izvedla notranji odkup, izplačane po merilih in kriterijih za izplačilo plač?

To bo izjemno težko dokazovati, saj nekaterih podjetij ni več. Sprašujem se, kako bodo zbrali ustrezno dokumentacijo, ki je potrebna za izredno revizijo plač. Za to bo zapravljenega ogromno davkoplačevalskega denarja in nekateri bodo s tem tudi zelo dobro zaslužili. Bolj ko se čas odmika, težje in dražje je v takšnih primerih zbrati potrebne dokaze.

Vsako podjetje ima pravni akt o delitvi plač, vprašanje pa je, ali ti akti za vsa podjetja, ki so šla do danes v stečaj ali prisilno likvidacijo, sploh še obstajajo. Potrebnih bo veliko finančnih in pravnih izvedencev. Brez dvoma gre za velik delovni in kadrovski zalogaj za celotno državo, ne le za Zpiz. Razen tega lahko predvidimo, da se bodo tisti, ki ne bodo zadovoljni z ugotovitvijo Zpiza, spet pritožili na vse razpoložljive sodne instance.

Ali kot dobra poznavalka Zpiza lahko ocenite, ali zavod sploh ima kadrovski potencial, da opravi tako veliko delo?

Sama se z vprašanjem, ali bo Zpizu to uspelo realizirati in koliko časa bo za to porabil, sploh ne ukvarjam, ker je to preprosto nemogoče. Za zavod veljajo kadrovske omejitve, ki jih je določil Zujf. Država to in še mnoge druge institucije že leta kadrovsko omejuje, pri čemer se nihče ne sprašuje o posledicah takšnega ravnanja. Kot veste, do 29. junija Zpizu ni uspelo izdati niti vseh odločb po uradni dolžnosti, kot jim je naložilo ustavno sodišče.

Zakaj ni Zpiz že leta 2002, ko je dobil ustavno odločbo v zvezi z upoštevanjem prispevkov v primerih notranjih odkupov, začel popravljati krivic, kot mu je naložilo sodišče?

Na podlagi tedanje odločbe ustavnega sodišča Zpiz ni vedel, kako naj to odločitev realizira v praksi. Ustavno sodišče je leta 2002 izdalo odločbo brez ustreznega pojasnila. Razen tega tedanja zakonodaja ni predvidela možnosti izredne obnove postopka niti roka, do kdaj mora Zpiz odločbo realizirati.

V nasprotju z letom 2002 je bil v odločbi ustavnega sodišča, ki so jo izdali letos aprila, določen tudi rok realizacije, ki je izjemno pomemben, saj preprečuje, da bi sodni sistem v nedogled puščal ljudi v negotovosti.

Ko je prišel na dan primer Intereurope, sem bila sama odločno na njihovi strani, vendar se mi ni niti sanjalo, za koliko ljudi sploh gre. Menila sem, da bi te primere lahko rešili s pomočjo izredne obnove postopka, vendar je bila večina proti. Če bi tedaj ravnali tako, kot sem predlagala, bi morali danes reševati le tiste primere, kjer so se ljudje pritožili, in problem ne bi dobil takšnih razsežnosti.

Namesto tega so glavo v pesek tiščali vsi odgovorni, ki so bili seznanjeni s problemom. Niti iz državnega zbora niti iz ministrstva za delo ni prišla nobena konkretna pobuda.

Ali ni tudi zakonodaja, v tem primeru zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, preveč nejasno napisana?

Kot pravnica menim, da k tako velikemu številu sporov na sodiščih, pa ne le na pokojninskem področju, prispeva predvsem nejasna zakonodaja. Ne govorijo zaman, da deset pravnikov pomeni deset različnih mnenj o eni sami pravni normi. Pisanje zakonov je zelo zahtevno, saj se morajo tisti, ki jih pišejo, znati vživeti v položaj, kako bodo ljudje te zakone razumeli in kako jih bodo razlagali v praksi. Zakonodaje ne moreš razlagati le gramatikalno. Evidentno je, da zakoni pri nas niso dovolj jasni. To je tudi razlog, da zakonodajo v nekaterih primerih tako hitro spreminjamo. Mislim, da bi se morali tega zavedati tudi poslanci v državnem zboru in odgovorni na ministrstvih. Sprašujem se, zakaj smo v DZ sprejeli resolucijo o normativni dejavnosti, če se je ne držimo. Ni čudno, da imamo v Sloveniji med vsemi evropskimi državami največje število sodnikov na število prebivalcev, če pa imamo zakonodajo, ki poraja tako veliko število sodnih sporov.

Večkrat doslej ste tudi javno podvomili v pravno državo.

Če govorimo o pravni državi pri tako številnih pravnih institucijah, kot jih imamo, bi moralo ustavno sodišče odigrati svojo vlogo, namesto da čaka na konkretne primere. Tega bi se morali še posebej zavedati v primerih, ko imajo posledice njihovih odločitev vpliv na veliko število ljudi, kot je to tudi v primeru notranjih odkupov.

Poglejte samo primer pokojninske dobe brez dokupa pri zavarovancih, ki so se prostovoljno zavarovali in se jim to ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa. Ustavno sodišče tudi tega primera še ni rešilo. Name so se množično obračali ljudje, ki so jim na Zpizu izračunali, da se bodo lahko upokojili leta 2014, ko bodo po prejšnjem pokojninskem zakonu izpolnili potrebne pogoje, zdaj pa jih po novem zakonu ne bodo. Nekateri se bodo zaradi te odločbe upokojili šele čez 6 do 8 let. Sprašujem se, kdaj se bodo po zadnji pokojninski reformi lahko upokojile brezposelne ženske, ki so danes stare od 50 do 55 let. Gre za izjemno občutljive primere, ki zadevajo socialno varnost ljudi in v teh primerih bi moralo ustavno sodišče pohiteti.

Razen tega daje država ljudem sporočilo, da so na boljšem tisti, ki ne zaupajo v pravično delovanje institucij. V primeru notranjih odkupov so veliko na boljšem upokojenci, ki so zahtevo za novo odmero pokojnine oddali pred ustavno odločbo, saj imajo zdaj pravico do poračunov. Takšno ravnanje napotuje ljudi, da ne verjamejo institucijam, kar ne prispeva k krepitvi pravne države. To tudi pomeni, da so ljudje, ki imajo denar za odvetnike in si lahko privoščijo tožbe, v tej državi veliko na boljšem, kot tisti, ki tega denarja nimajo.

Erika Repovž