Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred dnevom spomina na mrtve v anketi Dela pričakovano ugotavljamo, da Slovenci in Slovenke uvrščajo pravico do groba za vse žrtve dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej med pomembne vrednote, in da menijo, da bi bilo pomembno doseči spravo o polpretekli zgodovini. A zadnje dejanje, ko se je začel postopek prenosa kosti žrtev iz Barbarinega rova na urejeno grobišče, po prepričanju večine anketiranih ne bo pripomoglo k spravi.
Pomembno je, da vsaka žrtev vojne dobi svoj grob
V tokratni anketi Dela pred prvonovembrskim praznikom, ko zaznamujemo spomin na mrtve, sprašujemo, ali bomo dosegli spravo o polpretekli zgodovini. Sprava je pomembna, ugotavljajo anketiranci, vendar je, tako so prepričani, ne bomo dosegli. V odgovoru na vprašanje, kakšen odnos imajo do partizanov in domobrancev, lahko slutimo, zakaj sprave še dolgo ne bo.
Prenos posmrtnih ostankov iz zapuščenega rudniškega jaška Barbarinega rova, za katerega se je po odkritju okostij kot žrtev povojnih pobojev uveljavilo ime Huda jama, ne bo pripomogel do sprave na slovenskih tleh. Tako meni 70 odstotkov sodelujočih v anketi, le dva odstotka jih meni, da bo to pietetno dejanje pripomoglo k spravi, petina pa jih je bila v dilemi in je odgovorila z »morda«.
Čeprav je velika večina prepričanih, da bo spravo težko doseči kljub prenosu posmrtnih ostankov na skupno grobišče, več kot polovica vseh anketiranih pravi, da je sprava o dogodkih med in po drugi svetovni vojni pomembno dejanje, četrtini pa to dejanje ne pomeni veliko. Sprava je zelo pomembno vprašanje predvsem za podpornike SDS (vsak drugi podpornik te stranke je v anketi dejal, da je pomembna).
Znano je, da so na slovenskih tleh do zdaj odkrili okoli 600 večjih ali manjših zakritih grobišč, ki so posledica medvojnih ali povojnih dogodkov. Slabi tretjini vprašanih se zdi pomembno, da grobišča po 70 letih od dogodkov odkrivamo, 43 odstotkov vprašanih pa pravi, da to vprašanje zanje ni pomembno. Petina jih je do tega neopredeljenih. S križanjem sociodemografskih podatkov ugotovimo, da se odkrivanje grobišč zdi pomembno vprašanje podpornikom strank SDS in NSi ter ljudem z visokošolsko izobrazbo. Grobišča so manj pomembna tema za podpornike SD in SMC ter volivce, ki se volitev ne bodo udeležili. Motiv za prenos žrtev z grobišč oziroma morišč v urejena grobišča je skladen s civilizacijsko normo, da ima vsak človek pravico do dostojnega pokopa. Da bi morale vse žrtve med in po vojnih dogodkov imeti grob, meni skoraj polovica vseh anketiranih, slabi petini se to vprašanje ne zdi pomembno, približno toliko pa se jih ni znalo opredeliti. Da vsaka žrtev druge svetovne vojne (in povojnih dogodkov) dobi svoj grob, menijo predvsem podporniki SDS in NSi ter ljudje z visokošolsko izobrazbo, kar vsebinsko sovpada z vprašanjem pred tem, v katerem smo spraševali, kako pomembno je odkrivanje grobišč iz obdobja druge svetovne vojne.
Na koncu sledi še ključno vprašanje: zanimalo nas je, kakšen je odnos anketiranih do partizanstva ali domobranstva, kar bi nam lahko posredno dalo tudi odgovor na večno vprašanje, zakaj na Slovenskem še ni bilo sprave. Iz odgovorov je jasno, da imata skoraj dve tretjini sodelujočih v anketi pozitiven odnos do partizanskega gibanja, približno toliko pa jih pravi, da imajo negativen odnos do domobranstva. Le deset odstotkov vprašanih trdi, da imajo pozitiven odnos do domobrancev. Zanimivo je tudi pogledati tiste, ki se niso želeli opredeliti. Pri zavzemanju stališča do partizanstva je bilo manj neodločnih (petina) kot pri opredeljevanju do domobranstva (četrtina). Pozitiven odnos do partizanov imajo podporniki Desusa, SD, ZL, SMC, upokojenci in moški, nadpovprečno negativen odnos pa podporniki SDS, NSi in prebivalci dolenjske regije. Nasprotna je slika v odnosu do domobranstva. Tu je zelo jasen razkol, v katerem se skriva ključ do razumevanja, zakaj imajo ljudje občutek, da sprave še dolgo ne bo.
