Ljubljana - Odločitev ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu že sproža različne strokovne in politične odzive, še posebno glede vprašanja pristojnosti, ki jih bo imelo arbitražno sodišče pri določitvi meje na kopnem in morju. Že ustavno sodišče je v točkah 62 in 63 zapisalo, da bo šlo pri razsodbi arbitražnega sodišča za izjemno pravno situacijo tako v mednarodnopravnem smislu kot v smislu, da se bo lahko naša država znašla v izjemnem notranjepravnem položaju.
Nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek nam je dejal, »da je nad nepravnostjo odločbe zgrožen. Izrek odločbe je v posameznih točka neskladen sam s seboj in v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku pravi, da je temeljna ustavna listina (TUL) trajni in neusahljivi vir državnosti, v točki 63 pa dopušča možnost, da bi izvršitev razsodbe arbitražnega sodišča lahko pomenila neskladje s TUL in četrtim členom ustave o ozemeljsko enotni in nedeljivi državi.
Ne drži trditev v izreku, da sporazum samo vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev mejnega spora. Arbitražnemu sodišču daje zlasti pristojnost, da potek meje določi, s tem določi teritorij obeh držav in lahko glede na obveznost odločitve arbitražnega sodišča poseže tudi v TUL in ustavo. Za to pa je potrebna sprememba obeh aktov. Sporazum, ki arbitražnemu sodišču omogoča, da spreminja teritorij države po stanju, ki je bilo vzpostavljeno 25. junija 1991, je v nasprotju z ustavo. Samo z dvetretjinsko večino poslancev je po ustavnemn členu 3a mogoče prenesti izvrševanje suverenih pravic na naddržavne subjekte in jim dovoliti konkretizacijo drugega razdelka TUL. Sporazum v spornih točkah po mnenju ustavnega sodišča ni v neskladju s TUL in ustavo, čeprav sodišče v obrazložitvi opozarja, da je, glede na odločitev arbitražnega sodišča, mogoč poseg v prav te določbe.
Odločba ustavnega sodišča določa, da se bomo v primeru neugodne odločitve arbitražnega sodišča znašli v izjemnem notranjepravnem položaju, ki bo zahteval spremembo TUL in četrtega člena ustave ter spremembo zakonov, ki zdaj določajo tudi teritorij države, spremeniti pa bomo morali tudi zakone o območjih občin, sodišč, upravnih enot, volilnih okrajev in podobno, kar vse pomeni poseg v ozemeljsko celovitost in nedeljivost države. Odločba ustavnega sodišča je unikum v ustavni presoji, saj je sodišče dopustilo morebitno ozemeljsko deljivost teritorija, ki je slovenski. S tem je spodbilo tudi načelo, na katerega se v presoji sklicuje (uti possidetis iuris), da v novi državi ne moremo imeti manj teritorija, kot smo ga imeli v prejšnji. Dopušča namreč možnost, da ga bomo imeli manj. V tej zadregi ustavno sodišče nenačelno poziva k spremembi ustave pred odločitvijo arbitražnega sodišča, ki se sprejema z dvetretjinsko večino, da bi se izognilo strokovnim mnenjem, da je arbitražni sporazum nujno treba ratificirati z dvetretjinsko večino.«
Odločilna bo vsebina odločitve
Dekan ljubljanske pravne fakultete Rajko Pirnat nima zadržkov do mnenja ustavnega sodišča. To je povedalo, da arbitražni sporazum še ne ureja vprašanja meje, pri njeni določitvi izhaja iz načel mednarodnega prava. »Problem je, kaj bo vsebina odločitve arbitražnega sodišča. Na kopnem naj bi to sodišče mejo konkretiziralo na podlagi mednarodnopravnega načela uti possidetis iuris (po nekdanjih administrativnih mejah), na morju pa na podlagi načela uti possidetis de facto (dejanske oblasti na morju). Toda to nista edini načeli mednarodnega prava za določitev meje. Prvo pravilo na morju je namreč pravilo sredinske črte, so pa seveda mogoči tudi drugi razmisleki in brez dvoma se bo lahko zgodilo, da bo arbitražno sodišče določitev meje sprejelo v nasprotju z interpretacijo ustavnega sodišča. Tudi zato je ustavno sodišče državni zbor opozorilo, da bodo veljavni zakoni morebiti v nasprotju s TUL. Da se to ne bi zgodilo, bi morali vsaj dopolniti ustavo, vprašanje je, ali zdaj ali po odločitvi arbitražnega sodišča. Moj razmislek je, da mora zato državni zbor sprejeti odgovornost za (ne)sprejetje arbitražnega sporazuma z dvetretjinsko večino glasov. Umakniti iz arbitražnega postopka se namreč ne moremo, ne da ne bi pri tem trpel ugled naše države v mednarodni skupnosti. Zato bi bilo smotrno ratifikacijo arbitražnega sporazuma postaviti na ustavnopravno raven, ki zahteva prej omenjeno večino glasov v državnem zboru. Prav tako pa naknadni zakonodajni referendum pomeni veliko tveganje za koalicijo. Brez dvoma se bi ta razumel kot referendum za podporo vladajoči večini oziroma proti njej.«
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela