Tiskane izdaje
Nastanitveni center Celje je v postopku zapiranja. Skladno s sklepi vlade naj bi se zaprl najpozneje do konca letošnjega leta, a je bila zaradi stečajnega postopka podjetja Gostinstvo Celje, d. o. o., odpovedana pogodba, na podlagi katere je ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) zagotavljalo nastanitev bivšim beguncem iz BiH.
Zaradi tega MNZ, ki je za vsako nastanjeno osebo plačevalo 225 evrov na mesec, nima več pravne podlage za plačevanje stroškov, povezanih z nastanitvijo teh ljudi, prav tako pa ti od 1. julija letos ne plačujejo prispevka k nastanitvi. Na ministrstvu so še povedali, da je odločitev o prisilni izselitvi, glede na odpoved pogodbe, na podlagi katere jim je ministrstvo zagotavljalo nastanitev, in da od 1. julija na Ribarjevi 7 bivajo brez pravne podlage, v pristojnost upravitelja objektov.
Tretjina zavrača rešitve
Od 17 nastanjenih se jih je deset že odločilo, skladno z zakonom o začasnem zatočišču in sklepi vlade, za izplačilo denarnega nadomestila za zasebno nastanitev. Ker gre za trajno rešitev nastanitve tistih, ki se prostovoljno odločijo za zasebno nastanitev, je vlada sprejela sklep, da se jim izplača denarno nadomestilo v višini 102,78 evra na mesec na posameznika, ne glede na število članov družine, za obdobje 24 mesecev v enkratnem znesku, ko tisti, ki je upravičen do izplačila denarnega nadomestila, predloži dokazilo o prijavi novega stalnega prebivališča oziroma pogodbo, ki dokazuje urejeno zasebno nastanitev za prihodnjih 24 mesecev.
S preostalimi sedmimi, ki se še niso odločili za eno od ponujenih možnosti, se Center za socialno delo Celje (CSD) in MNZ intenzivno pogovarjata. Še naprej lahko koristijo pravico do nastanitve v objektih MNZ v Mariboru, vendar ponujeno možnost odklanjajo. Kot je povedala Petra Gorjup z MNZ, gre za pred leti prenovljene nastanitvene zmogljivosti v lasti ministrstva, ki ponujajo mnogo boljše pogoje od obstoječih.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so povedali, da so se s CSD Celje vključevali v iskanje nadomestnih stanovanjskih rešitev predvsem za tiste, ki zaradi starosti ali duševnih težav potrebujejo pomoč oziroma institucionalno varstvo ali druge oblike socialnih storitev. Za namestitev v institucionalnem varstvu se ni odločil nihče, ki izpolnjuje pogoje, deset se jih je odločilo za denarno nadomestilo in zasebno nastanitev, ena oseba pa je pridobila od MNZ dokument za podaljšanje bivanja v nastanitvenem centru Maribor.
Ne popustiti izsiljevanju
Direktor podjetja Posest Davorin Zavasnik je dejal, da so objekt, ki so ga pred dvema letoma kupili na dražbi, oddali v najem družbi Gostitelj, d. o. o., Celje. Po njegovih besedah begunci lahko ostanejo v objektu, če se bodo z najemnikom dogovorili za najemnino, v nasprotnem primeru pa bi moralo za njihovo izselitev poskrbeti ministrstvo.
Prvi mož družbe Gostitelj Branko Turnšek je povedal, da sta dve tretjini v objektu nastanjenih podpisali najemno pogodbo, družini Bahrije Jupić in Šuhre Jahić pa odklanjata podpis. Če pogodbe ne bodo podpisali ali sprejeli brezplačne nastanitve v Mariboru, jih bodo po pravni poti deložirali. Po mnenju Turnška begunci izsiljujejo državo, ker bi radi imeli vse zastonj.
Kot je še dejal, je razlika med delavci in begunci, ki bivajo v objektu, predvsem v tem, da prvi v njem le prespijo, drugi pa živijo v njem dan in noč ter kuhajo in perejo, kar je povezano z dodatnimi stroški. V obeh družinah so prepričani, je dodal Turnšek, da mora zanje poskrbeti država. Sklenil je, da jim država ne bi smela popustiti, in poudaril, da so se begunci zatekli k medijem, ker se reševanju njihovega problema izogibajo tudi odvetniki.
Direktorica CSD Celje Olga Bezenšek Lalič je povedala, da begunski družini nista v enakem položaju kot drugi socialni upravičenci. Ker gre za ljudi, ki niso slovenski državljani, se nimajo pravice prijaviti na razpise za subvencioniranje stanovanj. V slovenskem prostoru niso našli svojega mesta tudi zaradi neugodnih ekonomskih razmer v državi, tako da imajo malo možnosti za zaposlitev, tudi če bi iskali delo. Poleg tega so njihove socialne veščine omejene, tako zaradi vojne, pred katero so zbežali, kot zaradi tega, ker dvajset let niso delali. Gre tudi za starejše in za invalide, ki niso zaposljivi. Ker nimajo dohodkov, tudi nimajo zakonske osnove za pridobitev državljanstva. CSD jih podpira na vse načine, a ima omejene možnosti.
V neenakopravnem položaju
Begunci bodo na stanovanjskem trgu v neenakopravnem položaju, če pa bodo kljub temu našli stanovanje, bodo težko preživeli. CSD jih bo lahko, denimo, napotil na Karitas in Rdeči križ, kar ne bo zadoščalo za njihovo eksistenco. Zato poskušajo starejše prepričati, naj se odločijo za domsko namestitev, ki jo plačuje občina, vendar pri tem zaradi kulturoloških razlik niso najbolj uspešni.
Kot je poudarila Bezenškova, beguncev ne gre obsojati, temveč jih je treba razumeti, ker so preprosto obtičali v slovenski zgodbi. Čeprav je država zanje precej naredila, se zgledujejo po drugih, kot je na primer Nemčija, ki je beguncem iz balkanskih vojn dodelila stanovanja. Poleg tega gre za begunce, ki so se zaradi zaprtja centra v Postojni že preselili v Celje, nastanitev v Mariboru pa je prav tako le začasna rešitev. Po mnenju Bezenškove se je njihov status, ki bi ga bilo mogoče rešiti le s spremembo zakonodaje, vse predolgo reševal.
