Tiskane izdaje
Železna Kapla – Medtem ko se v številnih krajih doma in v tujini pojavlja veliko strahu in predsodkov do beguncev, so se v vasi Železna Kapla na avstrijskem Koroškem vse te navlake že zdavnaj znebili. Številni prostovoljci jih brezplačno poučujejo nemškega jezika, moški pribežniki, med katerimi so tudi izobraženci, so tedensko vključeni v opravila na občinskih zemljiščih, ženske pa meje med različnimi svetovi podirajo s svojo iskrenostjo, prijaznostjo, hvaležnostjo in pisanimi oblačili. V Železni Kapli sobivanje prerašča v sožitje ljudi različnih kultur, jezikov, verskih in političnih prepričanj. Kako sproščeno je razpoloženje, dokazuje fotografija, na kateri kapelški podžupan Gabriel Hribar z begunci igra ročni nogomet.
Poletje se je prevesilo v jesen, ko je lani v vas Železna Kapla na avstrijskem Koroškem prispela prva skupina pribežnikov. Šestdeset moških, starih od 22 do 52 let, je dobilo zatočišče v dveh prostornih hišah, deset kilometrov iz vasi, ob vznožju Karavank, od koder je le še kak kilometer vožnje do slovenske meje.
»To so ljudje kot vi in jaz. V stiski so in potrebujejo našo pomoč,« je Kapelčanom pred njihovim prihodom razlagal tamkajšnji župan Jožef Smrtnik. Vseh tisoč domov v svoji občini je obiskal, da bi pregnal strah in nezaupanje pred tujci. Njihovo sobivanje počasi postaja sožitje ljudi različnih kultur, jezikov, verskih in političnih prepričanj.
Na dvorišču pred dvema velikima hišama, ki ju povezuje pokrito parkirišče, človek najprej pomisli, da stoji pred kakšnim hotelom z najmanj štirimi zvezdicami. Lastnik obeh poslopij, veterinar Rihard Piroutz, je večnadstropni hiši še pred begunsko krizo preuredil v stanovanja, ki jih je nameraval prodati na trgu. A ko je koroška deželna vlada iskala nastanitvene kapacitete za pribežnike, je hitro spremenil svoje poslovne načrte in hiši oddal za potrebe beguncev. Piroutzeva je tudi hiša, ki so jo na drugem koncu vasi nekaj mesecev pozneje naselile še pribežnice z otroki.
Čas jim mineva počasi. Vsi so v pričakovanju, kdaj bodo dobili odgovor na prošnjo za azil. A več kot prihaja v Avstrijo beguncev, dlje bodo čakali. Kapelški podžupan Gabriel Hribar je opozoril, da sicer imajo zakonodajo, ki natančno ureja to področje, a kaj, ko nihče od uradnikov ni bil pripravljen na toliko ljudi.
»Prizadevamo si, da ne posedajo. Ker če posedajo, potem samo tuhtajo,« razloži Wolfgang Herrmann, njihov oskrbnik. Dvanajst ur na dan jim je na razpolago; za družbo, za pomoč pri reševanju majhnih in velikih težav, za pisanje prošenj, pisem ali zgolj za sproščen pogovor. Prihaja prostovoljno, za svoje delo ne prejema plačila. »Zakaj to delam? Ker sem kot otrok izkusil, kako je, če si tujec,« pravi Wolfgang in pojasni, da se je njegova družina, sicer nemškega rodu iz Poljske, ko je bil še otrok, preselila v Nemčijo.
Brez dela tudi domačini
Quasim, 38-letni Iračan, kuha kavo. Angleščina mu gre dobro z jezika, nemško se šele uči. Vesel je, ker so ga povabili k sodelovanju pri nastajanju večjega parka sredi Železne Kaple, kjer bodo na pomlad posadili eksotične rastline iz držav, od koder prihajajo begunci. Za delo v vasi občasno poprimejo tudi drugi pribežniki, a kapelški podžupan Gabriel Hribar opozori, da ima občina tudi veliko svojih brezposelnih in da je dela v teh krajih zelo malo. »Ponavadi pomagajo pri košnji trave na občinskih zemljiščih ali pri odstranjevanju invazivnih rastlin ob potoku Bela. Za to dobijo simbolično plačilo od tri do štiri evre na uro. Delajo največ 24 ur na teden,« je povedal Gabriel Hribar. Občina stroškov s pribežniki tako rekoč nima, kvečjemu korist, saj tudi zanje prejema letno glavarino v znesku od 700 do 800 evrov za občana. Za nastanitev pribežnika prejme lastnik stanovanjskih hiš plačilo deset evrov za osebo neposredno iz zveznega proračuna, od tam dobijo pribežniki tudi po 180 evrov žepnine na mesec. S tem denarjem sami kuhajo in perejo. »Nihče ni lačen, tudi če komu zmanjka denarja. A to se zelo redko zgodi, prej kaj prihranijo,« pravi Wolfgang Herrmann.
Kupila sta kolesa
Štefan Merkač in njegova žena Nežika Novak imata v Železni Kapli manjšo kmetijo. Ker je ob cesti, pribežniki vsak dan hodijo mimo. »Tujci nama nenehno ponujajo pomoč pri delu, a zakonodaja pri nas je glede tega zelo stroga. Ne smemo jim dajati ne posla ne denarja,« je razložil Merkač. Lahko pa jim ljudje kaj podarijo. Štefan in Nežika sta kupila kolesa in jih odpeljala na njihov začasni dom. »Težko nama je bilo, ko so ob prihodu najprej le posedali. Običajno ob cesti in zrli nekam v zrak. Pri nekaterih si takoj opazil, da so hudo travmatizirani, drugi so to skrivali,« je pripovedoval Štefan Merkač, ki zagovarja, da bi jih morali še bolj zaposliti: »Zato, da se ne bi počutili kot kakšni zajedavci.« Woflgang Herrmann je optimističen: »Mislim, da imajo perspektivo, a ne na podeželju, ampak v mestih. Med njimi je veliko izobražencev, na primer inženir strojništva, elektrotehnike, diplomiran fizik, učitelj športa ...« »To so ljudje, ki ne le, da so izobraženi, ampak so imeli tudi denar, da so posrednikom lahko plačali za pot. Od pet do petnajst tisoč evrov so morali odšteti,« razloži Gabriel Hribar in nadaljuje: »Večji problem bodo tisti, ki prihajajo zdaj. Goli in bosi. Brez vsega.«
Marta in njen Adrian
»Saba (Iran), Stella (Nigerija), Shamsa (Somalija), Bassima (Sirija), Joy (Nigerija) ...« je brala iz kartončkov upokojena učiteljica Marta Polanšek z Obirskega in jih pred začetkom pouka nemščine polagala na mizo. »Tega sem se domislila po tem, ko sem ugotovila, da se pribežnice med seboj ne poznajo.« Tako kot še Elisabeth Haller in Vera Unglaub enkrat na teden prihaja med pribežnike kot prostovoljka, da bi jih čim prej naučila jezika države, v katero so se zatekli. A preden začnejo pouk, jih objema in privija k sebi, povpraša za kom, ki ga ni, ter pokuka v vroče lonce na štedilniku, za katerimi stoji Stella.
