Tomaž Pangeršič: »Begunci so razgalili vso bedo te družbe«

Ljubljana – Najprej je razmišljal. Ko so prišli begunci, pa »je zmanjkalo časa za pisanje, filozofske in teoretske debate«. Že oktobra je kot prostovoljec delal sto ur – nekateri precej več, pravi. Ko je prišel drugi val, je bil čez dve uri v Dobovi. Tam je videl, kako bi morala družba delovati: tudi ko gre kaj narobe, je treba – sodelovati.

Potem ko je grški premier Aleksis Cipras v enem izmed intervjujev pozval javnost, naj pomaga pri reševanju begunske krize, je bil po mnenju Tomaža Pangeršiča, prostovoljca, ki je ure in ure pomagal beguncem, prelomni dogodek. Do takrat je imel velik vpliv, toda po pozivu so mu vsi obrnili hrbet. Če bi ga razumeli, bi se po vsej Evropski uniji lahko bolje pripravili na prihod beguncev in njihovo integracijo. Odzvala pa se je samo Angela Merkel, čeprav ji očitajo, da je to naredila iz ekonomskih razlogov. »Kaj če bi vsi ljudje, ki so prišli v Grčijo, obstali na tej balkanski poti? Če jih nihče ne bi sprejemal?« se sprašuje Pangeršič, ki ga preseneča, koliko časa zapravimo za pogovore o ograji, namesto da bi odprli debato o integraciji, ki je zanj čisto dejstvo. Zato napoveduje, da bomo pri tem izzivu zaspali.

»Kakšne etikete bomo dali ljudem, ki bodo prišli k nam? Jaz poskušam vsem dopovedati, da so to ljudje. To so zelo elementarne stvari, če odpovemo na njih, se bodo vrnili v kruto preteklost svetovnih vojn,« meni. Zato se bo treba spoprijeti z resnico in sodelovati, za kar ima Slovenija kot mikroskupnost velik potencial, prav tako za integracijo beguncev, saj se takšne skupnosti lahko na izzive hitreje odzovejo, še dodaja Pangeršič.

Osredotočiva se na prostovoljstvo. Zakaj ste odločili zanj?

»Že veliko prej sem se zavedal, da nas to čaka, v različnih razmišljanjih, ki sem jih zapisal in poskušal spraviti v javnost, sem pozival k akciji. Potem je zmanjkalo časa. Ko so begunci prišli, mi ni preostalo nič drugega, kot da grem pomagat. Oktobra, ko se je konkretneje začelo dogajati, sem opravil okoli 100 ur prostovoljstva, kar je pljunek v morje, a sem kljub temu dal nekaj od sebe. Vem, da je ogromno ljudi dalo še veliko več. Vsa čast jim.

Vedel sem, da bo drugi begunski val večji, zato sem samo čakal, kdaj bo poziv za prostovoljce. Potem ko je prišel, sem bil tako rekoč že čez dve uri v Dobovi. Tam je bil mikroprimer, kako mora družba sodelovati. Videli smo, da je bila država, ko je prišlo največ, od deset do dvanajst tisoč ljudi, nepripravljena, zato je moral vsak dati vse od sebe. Tam je bila samo peščica prostovoljcev, ni bilo, recimo, tisoč Ljubljančanov, ki so šli na shod Refugees welcome, čeprav sem pričakoval, da bom videl vse tiste obraze. Z nami so bili odlični brežiški aktivisti in pokazalo se je, da smo vsi malo podcenili razmere. Ampak če bi se takrat prepirali o tem, kaj vse je narobe – kar je prikaz stanja, ki se v naši družbi stalno dogaja –, ne bi mogli sodelovati. To smo presegli, ker je bila edina opcija sodelovanje.

Kar se terena tiče: dinamično je bilo, treba je bilo delati in se hitro obrniti, treba je bilo čustva obrniti v drugo smer. Jaz sem jih obrnil, čeprav sem videl vso to tragedijo v očeh ljudi. Edina možnost je bila, da sem poskušal z nasmehom, objemom, toplo besedo, s pozitivnimi stvarmi razbremeniti napetost.

Kaj pa se bo zgodilo zdaj, ko se temperature znižujejo?

Število ljudi se ne bo povečevalo, je pa zelo mrzlo. Zato je pomembno, da prostovoljci delajo v ustaljenih strukturah, če ne, delajo samo zmedo.

Kakšna je pravzaprav razlika med prostovoljci, ki se organizirajo, in tistimi, ki se ne? Prvi imajo dobre izkušnje s terena, drugi so razočarani.

To je znova očiten prikaz neumnosti. Gre za to, da če se pridružiš utečeni strukturi, ta deluje po določenih načelih, tudi informacije se širijo, akcije se med sabo usklajujejo. Policija, ki koordinira, to sporoči civilni zaščiti, Rdečemu križu in prostovoljcem. Na ta način lažje obvladuješ večje število ljudi. Če pa imaš neko skupino – kar se je zgodilo v Rigoncah –, ki pride tja, razdeli pet litrov vode, se fotografira, potem zjoka, gre na družbena omrežja in križa državo, je to čisti absurd. Enako kot je država podcenila razmere, si jo podcenil tudi ti, saj nisi pripeljal 5000 plastenk vode. Pri množici več tisoč ljudi ni bil problem, da bi kdo bil nasilen do policije ali do nas, problem je bila gneča pri vstopu v stavbe in izstopu iz njih. Bil sem v tovarni Beti, in ker je prišlo 2000 ljudi, je bilo logično, da se je naredil neki lijak, da smo kontrolirano razdelili hrano. Problem je to, da ko množica pritisne, se lahko med ograjo znajde kakšna nosečnica, otrok. Ampak incidentov ni bilo, kar je policija prejšnji teden tudi potrdila.

Če pa je delovanje neusklajeno z drugimi strukturami in če si neki padalec, ki pride zraven, lahko nastane zmeda. In delati zmedo pri nekaj tisoč ljudeh ni šala. Sploh ker so to ljudje s težko izkušnjo. To je še eden od kazalnikov, kako bizarna je ta samooklicana levica, a moram povedati, da se je ogromno njenih pripadnikov normalno vklopilo v formalno strukturo.

Kako pa doživljate napetost navadnih državljanov? Spletna stran Zlovenija je razgalila mnoge nestrpneže na družbenih omrežjih.

Za vse, ki hočejo popredalčkati te begunce, imam vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi, recimo, Ljubljano zravnali z zemljo? Štiristo tisoč ljudi bi ostalo brez kraja bivanja. Če bi jih poslali na 4000 kilometrov dolgo pot, bi se pokazale vse anomalije, dobre in slabe stvari. Vedeti moramo, da so v naši privilegirani družbi te stvari potlačene. Zato je treba imeti na očeh ekstremno desnico, ker samo čaka na pravi trenutek, da bo te razmere lahko izkoristila. Mogoče bi se morala tudi varnostna služba ukvarjati s tem – ali se bodo začele kakšne vaške straže organizirati ali se kje povezujejo v militantnost. Ne smemo podcenjevati manipulativnih sposobnosti politike, ki lahko z enim tvitom povzroči razkol v celotni družbi.

Zanimivo je to, da grajamo EU, kako je nepovezana, kako nesinhrono deluje, a imamo enaki problem. Naša družba bi pokazala neko zrelost, da se ne bi zasukali v skrajno desno kot na Poljskem, Hrvaškem, Madžarskem. Tako bi lahko postali vzor drugim državam.

EU potrebuje poenotenje. Ne moreta samo Nemčija in Švedska nositi bremena integracije, ampak moramo še drugi stopiti zraven.

Veliko je kritik, a malo konkretnih rešitev.

Resnica nas udari kot macola po zatilju. Vedno več migracij bo, zato bi se morali pogovarjati, na kakšne načine je prišleke integrirala Nemčija, kako druge države in kje so pasti. Na teh primerih bi se lahko ogromno naučili, a nihče se o tem še ne pogovarja. Potem bodo razni aktivisti okrivili državo, da se ni odzvala, ampak niti oni se niso. Gre za razgaljenost intelektualnega deficita. Beguncem se lahko zahvalimo, da so razgalili vse anomalije v naši družbi. Spet se gremo polarizacijo, ne znamo sodelovati in to je kontraproduktivno. Če tega ne bomo presekali, ne bomo kos nobenemu izzivu.

Sledili bodo še večji konflikti in problemi. Najhuje je, ker ljudje mislijo, da sem pesimist, a meni se to zdijo samo priložnosti. Ti ljudje, ki prečkajo meje, so priložnost, da pokažemo, kako lahko uspešno integriramo ljudi. Če nam bo uspelo narediti korak več, nas bo to dvignilo v svetovni javnosti.

Omenili ste intelektualni deficit v družbi. Kako se še kaže?

Njegovi znaki so očitni. Na eni strani imamo rast ksenofobije pri desnici, na kateri jadra gologlavi jastreb s svojo vojsko, na drugi imamo popolnoma nesposobno samooklicano levico. Da toliko časa izgubljamo okrog neke ograje, namesto da bi se začeli ukvarjati z integracijo, je zame eden največjih absurdov. In če se zdaj intelektualna javnost in kulturna srenja ne bosta zavedali svoje napake, da jima ni uspelo v javnem diskurzu odpreti takšnih debat, da bi bili ljudje pripravljeni na integracijo, da jih ne bi bilo strah, bo samo še slabše. Spet bomo pristali na polariziranju družbe in razpadu sistema.

Čeprav so razmere po eni strani zelo težke, jih lahko vidiš kot izjemno priložnost za ustvarjanje novih razmerij in vedenjskih vzorcev v družbi.