Tiskane izdaje
Sultan Kochai se je pred leti v svoji domovini Afganistanu znašel v težavah, odločil se je, da za seboj pusti svojo vas, svojo družino. Po štirih letih čakanja je v Sloveniji pridobil status subsidiarne zaščite. Danes na državnih mejah z znanjem jezikov, tudi slovenskim, gradi most med prišleki in Slovenci.
Leta 2009 je iz Afganistana sam prišel v Grčijo. Tam je dve leti životaril, med drugim je živel v gozdu, preživel je s pomočjo denarja, ki mu ga je pošiljala družina. »Ni bilo tako, kot bi moralo biti. Tam je bilo veliko beguncev, saj ne morejo poskrbeti za vse ... ali pa morda nočejo. Odločil sem se, da grem naprej. Hotel sem življenje, ne moreš tako živeti,« svoja leta v Grčiji, državi, kamor je samo letos prišlo 383.000 ljudi, opisuje Kochai.
Nadaljeval je pot proti severu, dokler leta 2011 ni prečkal naših meja, za Slovenijo ni slišal. »Prvič se dobro počutiš, srečal sem ljudi ... Všeč ti je in ostaneš ... Čakaš na odgovor.« In prav čakanje na odločitev državnih organov, ali mu bodo pustili ostati ali pa ga bodo poslali nazaj, je tisto, kar je pri soočanju z novim jezikom in kulturo najtežje. »Več kot štiri leta sem čakal. Vsi odgovori ministrstva so bili, da me bodo poslali domov, v Afganistan. Ampak nisem izgubil volje, verjel sem in vztrajal.« V tem času je začel obiskovati šolo, učil se je jezika. »Najprej sem delal kot prostovoljec, hotel sem biti med ljudmi, če bi bil med Slovenci, bi se lažje naučil jezika. Imel sem veliko željo, da se naučim slovenščine. Nekaj mesecev sem bil prostovoljec, potem pa sem dobil službo,« pravi.
Konec leta 2012 je dobil obvestilo o koncu postopka. »Trikrat so me zavrnili. Poslali so me iz azilnega doma. Izgubil sem dovoljenje za delo.« Delal je na študentsko napotnico, več kot leto dni je sam skrbel za stroške, tudi stanovanje. Pred dvema mescema so mu naposled odobrili status subsidiarne zaščite. »Ko so mi povedali, nisem mogel verjeti.«
V Sloveniji sme ostati tri leta, želi si, da bi mu dovoljenje za bivanje tu podaljšali. »Naučil sem se slovenščine, srečal sem samo dobre in prijazne ljudi. Do danes nisem naletel na nič negativnega.« Če bi mu dovolili ostati, bi hotel dokončati srednjo šolo, pridobiti poklic. »Imam možnost, da država krije del stroškov za šolanje, ampak bi hotel to sam narediti. Všeč mi je, da zaslužim svoj denar in svojega zapravim.« A kot pravi, bo, tudi če bi dobil slovensko državljanstvo, vedno ostal begunec. »Imam starše, sestre, brate. Pogrešam dom, pogrešam njih, sam sem tukaj. Ostal bi tukaj, ampak hotel bi videti tudi svoje starše. Oboje ne gre, vsega ne moreš imeti.«
