Begunske kvote daleč od načrtovanih

Ljubljana – Slovenija je do zdaj v okviru evropske sheme za prerazporeditev bremen sprejela 34 prosilcev za azil iz Italije in Grčije, čeprav bi jih po vladnem načrtu moralo k nam prispeti že 130 od skupaj predvidenih 567. A se po zagotovilu pristojnih ne zatika na slovenski strani, ampak v državah pošiljateljicah.

V kratkem naj bi k nam prispela druga skupina, 32 ljudi, iz Grčije. Tudi na evropski ravni je dinamika premeščanja veliko počasnejša od načrtovane, vse več pa je tudi vprašanj o nadaljnji usodi sheme.

Madžarski volivci se bodo 2. oktobra na referendumu izrekali o sprejemu prosilcev za azil, kot ga določa sistem obveznih kvot. Vprašanje, na katerega bodo odgovarjali, bo: »Ali želite, da EU odloča o obvezni premestitvi nemadžarskih državljanov na Madžarsko, in to brez parlamentarne odobritve?« Po dogovoru, ki so ga voditelji članic septembra 2015 sprejeli na zasedanju sveta EU, naj bi naša vzhodna soseda sprejela 1294 ljudi, ki so zdaj v Italiji in Grčiji. Evropska komisija se je odzvala kratko in jedrnato: dogovorjena shema porazdelitve kvot je še vedno veljavna in jo morajo države članice skladno z zakonodajo EU spoštovati.

Kljub odločnim stališčem pa ni mogoče prezreti dejstva, da je izpolnjevanje zavez (za zdaj) precej pod pričakovanji. Do septembra 2017 naj bi iz begunsko najbolj obremenjenih članic premestili 160.000 prosilcev za azil; po časovnem načrtu bi morali do zdaj premestiti več kot 63.000 ljudi iz Grčije in skoraj 35.000 iz Italije. A statistike, ki jih je prejšnji teden objavila evropska komisija, kažejo, da je iz Grčije v druge članice v kvotah odšlo 2213 ljudi, iz Italije pa zgolj 843. Medtem je že mogoče slišati napovedi, da bi EU utegnil doseči nov velik begunski val, zaradi česar bi bilo treba porazdelitvene sheme revidirati – z veliko več ljudmi, ki jih bo morala sprejeti vsaka članica.

Priprave za drugo skupino

Slovenska vlada je spomladi sprejela časovni načrt premestitve, v njej pa predvidela, da bi aprila in maja prispelo po 40 prosilcev za azil, junija pa 50. Vendar so namesto treh na brniškem letališču pričakali po eno skupino iz Grčije in Italije. Naša oblast je grškim in italijanskim sogovornikom takoj po tem sporočila, da so pripravljene na novo skupino, a menda precej dolgo traja, da z druge strani sploh dobijo kakšen odgovor. Najbrž pa niso daleč od resnice domneve, da ni prav velikega zanimanja za premestitev v Slovenijo. Prosilci za azil, ki so trenutno v Italiji in Grčiji, sicer lahko sodelujejo v kvotni shemi, če v to izrecno privolijo, vendar nimajo možnosti izbirati svojega cilja. Države pa zato lahko izrazijo željo, koga bi raje sprejele – Slovenija je, denimo, dala priporočilo, da bi k nam prišle družine ter pismene in angleško govoreče osebe. A ni nujno, da pošiljateljice želje upoštevajo. Velja pa dogovor, da premeščajo državljane tistih držav, za katere je delež ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito na ravni EU vsaj 75-odstoten, torej Iračane, Sirce, Eritrejce, državljane Centralnoafriške republike, Svazija, Jemna in Bahrajna.

Polovici status, polovici subsidiarna zaščita

Od 34 prispelih po kvotnem sistemu – samske so namestili v ljubljanski azilni dom, družine pa v izpostavo v Logatcu – so pristojni odločili o 24 prošnjah za mednarodno zaščito: 12 ljudem so priznali status begunca, ki je neomejen, in te ljudi izenačuje z državljani, 11 pa so podelili subsidiarno zaščito, ki je časovno omejena in jo morajo čez določen čas spet pretehtati. Status begunca, laično povedano, dobi nekdo, ki je bil v domovini osebno preganjan zaradi vere, rase, etnične pripadnosti, političnih prepričanj ali kakega drugega razloga, subsidiarno zaščito pa podelijo prišlekom z vojnih območij, ki bi se lahko vrnili domov po prenehanju oboroženih konfliktov. En postopek za azil so pristojni ustavili, ker prosilca ni več v državi.

Naporni prvi koraki

Po pridobitvi statusa so se omenjeni begunci preselili v integracijski hiši v Mariboru in Ljubljani, kjer bodo lahko največ 15 mesecev. Slovenska filantropija že izvaja programe integracije – učenje slovenščine, predstavitev delovanja sistema in institucij, spoznavanja okolja, kjer bodo živeli. »Najprej urejamo osnovne stvari, kot je oddajanje vlog za socialno pomoč, kako najti osebnega zdravnika in podobno. Poseben izziv je učenje jezika,« našteva Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.

Franci Zlatar Foto: Blaž Samec

Ni predvidljivo, kdaj bo kdo dobil status, zato ne morejo načrtovati skupin za tečaje, pa tudi bodoči učenci slovenščine so si zelo različni. »Različne izkušnje imajo za seboj. Nekateri so se že kdaj učili kak jezik, drugi nikoli. Za odrasle je nujen drugačen pristop kakor za otroke. Nekaj je izobraženih, nekaj nepismenih. Za zdaj zagate rešujemo z intenzivnim vključevanjem prostovoljcev, ki individualno delajo z vsakim, pod vodstvom učiteljice slovenščine,« opisuje Zlatar.

Ni še znano, na katerih lokacijah bo ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) vzpostavilo dodatne integracijske kapacitete, saj ob sprejemu 567 ljudi po mehanizmu solidarnosti integracijski hiši ne bosta dovolj.

Zdi pa se, da bodo v kratkem končno uredili problem namestitev za mladoletnike brez spremstva. Zanje Slovenija do zdaj ni ustrezno poskrbela. Petnajst prosilcev, starejših od 15 let, je nastanjenih v azilnem domu, pet mlajših od 15 let v kriznih centrih in eden v dijaškem domu. MNZ se je v sodelovanju z ministrstvoma za šolstvo ter za delo, družino in socialne zadeve dogovorila za možnost njihove selitve – predvidoma že prihodnji teden – v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.