Tiskane izdaje
Begunci preko Slovenije očitno ne nosijo s seboj le najpotrebnejših osebnih predmetov. V to so se lahko prepričali slovenski policisti že 4. novembra lani, ko so v sprejemnem centru v Gruškovju našli tri dragocene vsaj 4500 let stare stare kipce. Tam jih je pustil ali pozabil nekdo izmed beguncev, ki pa ga ob najdbi tam ni bilo več, saj so celotno skupino že prej odpeljali v Šentilj. Kipcev torej niso zasegli točno določeni osebi, ampak so jih našli. V Narodnem muzeju v Ljubljani so pristnost in starost kipcev potrdili v posebnem elaboratu.
Trije kipci so izdelani iz alabastra, visoki od 22 do 29 centimetrov. Dr. Peter Turk, ki je na arheološkem oddelku Narodnega muzeja specialist za prazgodovino, je potrdil, da so kipci v muzeju v Ljubljani že od lanskega novembra in da je bilo njihovo preučevanje in identificiranje končano že januarja letos. Zdaj so v muzeju le shranjeni in čakajo na nadaljni postopek, ki ga bosta določila tožilstvo ali sodišče. Vrednosti najdbe pa za zdaj ni mogoče še niti približno oceniti.
»To so celopostavne figure, dva izmed njih sta zagotovo votivna kipca iz sumerskega zgodnjedinastičnega obdobja III, kakor označujemo čas med letoma 2700 in 2500 pred našim štetjem. Ne moremo pa določiti, s katere lokacije izvirajo. V omenjenem obdobju je sumersko območje obsegalo Irak in Sirijo. Ti najdeni kipci so lahko bili prej v katerem od tamkajšnjih muzejev, morda tudi v katerem od zdaj že uničenih. A so kipci brez vidnih oznak, tako da bi jih lahko bil kdo tudi na črno izkopal, v tem primeru pa bo lastnika težko ali nemogoče najti,« je povedal Turk.
Sektor kriminalistične policije PU Maribor je pred mesecem dni na ptujsko okrožno državno tožilstvo vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca za kaznivo dejanje nedovoljenega izvoza in uvoza stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali ki so naravne vrednote, kar je kaznivo po 218. členu Kazenskega zakonika 1.
V nadaljevanju postopka bo tožilstvo ali sodišče najverjetneje preko Interpola skušalo najti lastnika ali varuha te zgodovinske dragocenosti in v primeru zanesljivega lastništva bi mu kipce tudi vrnili. Zaradi lažjega ugotavljanja pa za zdaj dragocenih sumerskih kipcev ne dovolijo fotografirati in objaviti njihovih posnetkov, kot je povedal Miran Šadl na PU Maribor.
O tem, zakaj so kipci potovali z nekom po begunski poti, lahko samo ugibamo. Lahko da jih je nosil s seboj za najhujše čase in bi jih komu na črno prodal, ko bi najbolj potreboval sredstva za pot ali preživljanje. Lahko pa je bil tudi samo »poštar« za te dragocenosti, ki so se tako najlažje izmuznile nadzoru na mejah, pa jih je morda nekje na drugem koncu poti že čakal znani zbiratelj.
Težko pa je verjeti, da je begunski val s seboj nosil edino to zgodovinsko dragocenost. Nadzor na mejah torej ni bil tako vesten in natančen, kot so ves čas poudarjali. Morda pa bi dosleden in resničen spisek beguncev v skupini iz Sirije, Iraka in Pakistana, ki je bila v Gruškovju pred najdbo kipcev, vsaj malo odškrnil upanje, da odkrili, od kod so kipci prišli, zakaj in komu naj bi bili obogatili zbirko.
