Bila je pač šola, kjer ni povezovalo samo znanje

Zgodovina Gimnazije Moste na Zaloški 49 v Ljubljani je pestra in zanimiva. Pisali so jo tamkajšnji dijaki in profesorji. V stotih letih so skozi njena vrata vstopale številne znanja željne generacije. Čeprav šola ni bila vedno ravno na najboljšem glasu, se je iz nekdanjih dijakov razvilo toliko prepoznavnih, uspešnih osebnosti kot le malokje.

Gimnazijska leta so v Mostah preživeli, na primer, Tone Kovič, eden od ljubljanskih županov, Anton Marinček, ki je bil nekaj časa minister za znanost in tehnologijo, pesnik Veno Taufer, dramatik Dušan Jovanovič, režiser Metod Pevec, ravnatelj ljubljanske drame Igor Samobor, igralki Silva Čušin in Olga Grad, prvi med sindikalisti Branimir Štrukelj pa znani panker Peter Lovšin in mnogi drugi. Med ugledne nekdanje dijake sodijo tudi Dušan Merc, Janez Čebulj, Andrej Blatnik, Jelena Aščič in Til Pleterski, ki so nam s svojimi spomini pomagali razkriti marsikatero žgečkljivo podrobnost, ki se je zapisala v šolske anale z njihovo generacijo.

Vsem znani Dušan Merc je že 30 let ravnatelj prulske osnovne šole. Po maturi na moščanski gimnaziji ga je zaneslo na filozofsko fakulteto, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti. Od takrat je šolnik. Kako se spominja svojih gimnazijskih let? »Zelo sentimentalen sem do te šole in se čutim z njo precej povezanega. Bila je svobodnejša kot druge v tistem času, zato pa tudi prijaznejša in bolj humana. Gotovo je prav zato v svojih dijakih vzbujala več ustvarjalnosti kot strožje gimnazije. Bila je pač šola, kjer nas ni povezovalo samo znanje.«

Komaj desetletje je minilo, odkar se je precej mlajši Til Pleterski poslovil od gimnazije, potem končal ekonomijo, pred dvema letoma pa je skupaj s prijateljem Klemenom Ptičakom odprl Hood Burger. »Ko sem se vpisoval na gimnazijo Moste, je imela ta šola precej slab sloves. Starši so bili precej razočarani, ker v osnovni šoli nisem zbral dovolj točk za kakšno drugo, boljšo gimnazijo. Takrat se je govorilo, da tukajšnji dijaki hodijo z noži naokrog, na koncu pa se je ta šola izkazala za popolnoma nekaj drugega. Tudi meni je pomagala pri razvijanju svobodomiselnosti. Naučil sem se misliti s svojo glavo. Dijaki smo bili iz zelo različnih okolij in očitno smo ustvarjali dobro mešanico. Sem pa danes zelo presenečen, saj prenovljenih prostorov še nisem videl. Knjižnice takrat sploh nismo imeli, telovadnica pa je bila velika kot en manjši razred.«

Šola svobodnega duha

Andrej Blatnik je po maturi študiral primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost in komunikologijo. Pet let je bil svobodni pisatelj, nato je delal kot urednik. Zdaj je profesor na filozofski fakulteti. »No, na tej šoli se počutim predvsem pisatelj, saj sem to začel postajati prav tu, s prvimi objavami v gimnazijskem glasilu Gejzirji. Sodeloval sem namreč pri literarnem krožku, glasilo pa smo tiskali še na ciklostil. Danes si noben živ človek ne more predstavljati, kako je ta naprava delovala. Vrteli smo jo na roke, pri tem pa je z vseh strani špricala barva. Zelo priročno se mi je zdelo, da sem lahko prešprical precej ur pouka, moj izgovor pa je seveda bil, da moram nujno napisati nekaj za glasilo. Čeprav je tudi v mojem času veljalo, da Moste niso ravno najboljša gimnazija, smo mi rekli, da gotovo je, saj je s Poljan k nam prišlo precej dijakov, iz Most na Poljane pa ni šel nihče.«

Tudi Jelena Aščič je diplomirala iz primerjalne književnosti na filozofski fakulteti, danes pa dela kot novinarka, verjetno je vsem znana kot voditeljica Dnevnika na nacionalni televiziji. »Strinjam se s predgovorniki, da ta šola ni bila ravno najbolj 'zapiflana' in 'zatežena'. Veliko več časa kot za učenje smo porabili za druge dejavnosti. Sodelovali smo v dramskem in literarnem krožku, pri šolskem radiu. Hodili smo na Gimnazijade po vsej Sloveniji. V gimnazijskem obdobju sem resnično doživela najlepše trenutke. Bilo je enkratno. Tudi meni je legendarni ravnatelj Mihael Šengelaja opravičil marsikatero uro odsotnosti od pouka zaradi teh dejavnosti. Profesorji so v nas res spodbujali svobodnega duha.«

Kultni dramski krožek

Prepričani smo bili, da prof. dr. Janez Čebulj, ugledni profesor prava, ki je bil v letih med 2004 in 2008 celo predsednik ustavnega sodišča, ni šprical pouka, toda: »Jaz sem šprical pouk,« je poudaril. »Sicer ne prav pogosto, ampak enkrat smo to storili celo kolektivno. Iz protesta. Nekoč, ko smo imeli pouk še popoldne, nas na silvestrski večer niso hoteli spustiti domov. Ker sem bil ravno dežurni, je mene doletela 'čast', da sem moral zakleniti učilnico, potrkati na zbornična vrata in reči 'izvolite ključ, mi gremo domov'. To je bilo pred 40 leti. Marsikaj smo ušpičili, a ničesar zlonamerno. Danes sem prvič po 38 letih, odkar sem maturiral, spet v tej šoli. Takrat si nisem niti malo mislil, da me bo pot zanesla v pravo. Najprej sem šel študirat farmacijo. Razredničarka, prof. Dragoslava Autrata, ki je po dveh letih obupala nad našim razredom, mi je nekoč rekla: 'Čebulj, vi pa morate biti pravnik.' Morda zato, ker sem se vedno čutil dolžnega zagovarjati sošolce, ki so kaj ušpičili. No, po enem semestru farmacije sem ugotovil, da je imela ženska prav, zato sem se prepisal na pravo.«

Čeprav so sogovorniki predstavljali zelo različne generacije, jih je večina izkusila radosti dramskega krožka. Vodila ga je profesorica Helena Potokar, iz znane igralske družine. »Tak užitek je bilo sodelovati pri tem krožku,« je poudarila Aščičeva, »vanj sem se vključila takoj, v prvem letniku. Že takrat smo uprizorili Lorcovo dramo Dom Bernarde Albe. Jaz sem dobila naslovno vlogo. Morda je bilo besedilo malce zahtevno za 15-letnike, a smo nekako zvozili. Ko smo nastopali v Cankarjevem domu, sem prišla na oder s puško in preganjala nekega Pedra, ki ga sploh ni bilo. To me je zaznamovalo za vsa gimnazijska leta. Kasneje smo tudi sami pisali drame, ki so bile zelo uspešne. No, za naše pojme.«

Tudi Merc je bil član dramskega krožka. »Recitirali smo na proslavah. Spomnim se ene, za katero smo pripravili Pregljevo delo Matkova Tina. Prve odstavke znam še zdaj na pamet. Igrali smo tudi v nekakšni molierovski komediji Kadar se ženski jezik ne suče. Danes bi takšno gledališko igro sufražetke takoj ustavile in začele križarsko vojno zoper neenakopravnost. Igral sem stransko vlogo notarja v alternaciji s sošolcem. Z igro smo gostovali v Beričevem in Horjulu, za novo leto pa je ravnatelj Anton Medved odobril naročilnico, da smo šli na pečenice v zdaj opuščeno gostilno na robu Kodeljevega. No, ne le na pečenice. Tako sem se napil, da sem do konca življenja ozdravljen alkoholizma. Ker sem igral pri krožku in nastopal z recitacijami, sem imel tudi precej tihega bonusa pri pouku in ocenjevanju. Če ne bi bil igralec, gimnazije verjetno ne bi nikoli naredil,« je hudomušno pripomnil.

Nekakšna kazenska gimnazija

Janez Čebulj ni igral v dramskem krožku, a je potrdil, da je bil ta zelo pomemben: »Glavni igralec v mojem času je bil Branimir Štrukelj. Spomnim se ga v vlogi vklenjenega Prometeja, igrali pa sta tudi Silva Čušin in Tanja Poberžnik. Z njimi sem se kar precej družil. Med drugim smo skupaj nastopali po podjetjih s predstavami za dedka Mraza in tako služili denar za maturantski izlet. Štrukelj je bil dedek Mraz, mi pa palčki. Malo večji sicer, ampak ni važno. Zelo smo se zabavali.«

Ko je bil Andrej Blatnik v četrtem letniku, je dramski krožek z njegovo prvo dramo nastopil na Podobah trenutkov. »Ja, Moste so bile znane po pestrem kulturnem delovanju. Poleg pisanja sem se jaz ukvarjal tudi z vrtenjem glasbe in moj prvi DJ-nastop je bil na šolskem plesu leta 1978. Vrtel sem malo komerciale, malo alternative, vse je šlo dobro, dokler se nisem odločil, da zavrtim tedanji veliki hit skupine Bijelo dugme precej hitreje, kot se je spodobilo. Na 45 obratov namesto na 33. Nastala je popolna norišnica, nihče ni več plesal, kakih 30 ljudi me je hitelo opozarjati na napako, nihče ni razumel turboironije, za gramofone pa je od takrat skrbel kolega. Kulture, tudi alternativne, je bilo ogromno. Bil sem na čisto prvem koncertu skupine Pankrti. Nekateri pravijo, da se je Slovenija osamosvojila zaradi panka. Če je to res, se je osamosvajanje začelo na gimnaziji Moste, veliko zaslug za našo samostojnost pa ima potemtakem Pero Lovšin, ki se je metal po blazinah, ki smo jih položili po telovadnici, da se ne bi preveč obtolkel.«

Ko je klopi gulila generacija Tila Pleterskega, na gimnaziji ni bilo več profesorice Potokar pa tudi dramskega krožka ne. »Mi smo bolj športali,« je povedal. »Ob ponedeljkih smo že ob sedmih zjutraj igrali nogomet. To nas je držalo skupaj. Kadar je snežilo, smo odmetavali sneg. No, se je pa moj sošolec Luka Korenčič, ki smo ga klicali Henček, očitno navzel precej igralskega duha preteklih generacij, saj je danes zelo priznan improligaš.«

Gimnazija je bila ustanova, z veliko svobode, z učitelji in učiteljicami, ki so bile prave intelektualke, je poudaril Dušan Merc. »Mogoče vsi niso bili ravno simpatični tedanji politični oblasti, a so bili, vsi po vrsti, pošteni ljudje. Za Moste je veljalo, da je nekakšna kazenska gimnazija za neposlušne profesorje, saj so takrat učitelje na delovna mesta nastavljali z dekretom. Prepričan sem, da je zaradi njih tudi iz gimnazije vel nekakšen tih, napol proletarski in napol intelektualni uporniški duh. To je pomembno vplivalo na dijake in jih oblikovalo. Torej ni naključje, da je vsaka generacija moščanskih dijakov dala toliko odločnih, prodornih in uspešnih osebnosti. Veste, ni vse v količini usvojenega znanja!«