Tiskane izdaje
Slovenska družba se vsaj glede na zakonsko ureditev zaveda, da bi morali slehernega otroka s posebnimi potrebami sprejemati takega, kot je. Prav tako bi ga morali poskušati čim dlje zadržati v šoli skupaj z vrstniki. »To je tudi njegova pravica. Vrstniki pa se lahko ob njem učijo strpnosti, potrpežljivosti in občutljivosti za drugačnega človeka. Družbi, ki ne dojema, da je sožitje z drugimi in drugačnimi edina pot za njeno preživetje, se slabo piše,« pravi Brigita Urh, svetovalka pri varuhu človekovih pravic. Poudarja, da večina staršev otrok s posebnimi potrebami želi, da bi tudi v Sloveniji veljalo – ena šola za vse. »Šole bi morale postati še bolj sposobne sprejemati otroke s posebnimi potrebami, vendar bi za to potrebovali programe z nekoliko nižjim standardom.« Težava pa je v tem, da ti otroci potrebujejo več individualnega pristopa, kar je pri razredih s čedalje večjim številom otrok pogosto težko izvedljivo.
Otroci s posebnimi potrebami med šolanjem potrebujejo tudi dodatno strokovno pomoč. Učitelji z njimi sami večinoma ne znajo ravnati, saj se za to niso izšolali. »V času šolanja smo spoznali motnje, kakršni sta disleksija in hiperaktivnost, za avtizem v tistem času nisem slišala,« pripoveduje ena od učiteljic, ki ni hotela biti imenovana. V enem šolskem letu je v prvi razred nenadoma dobila štiri otroke, za katere se je izkazalo, da imajo posebne potrebe, o čemer so imeli tudi ustrezne odločbe. Kako ravnati z njimi?
Starši od šole
Njej je uspevalo, kolegicam, ki so razred prevzele v višjih razredih, pa malo manj. Starši otrok s posebnimi potrebami, ki se prebijajo skozi šolski sistem, sicer poudarjajo, da delo s takimi učenci terja tudi veliko srčnosti in zdravorazumskosti; šele to lahko v kombinaciji z dodatnim izpopolnjevanjem pripelje do bolj učinkovitega sodelovanja med učenci, učitelji in starši.
Toda na številnih šolah obenem opozarjajo, da ima vse več učencev tudi čustvene ali vedenjske težave, zaradi katerih so lahko občasno agresivni do sošolcev in učiteljev. Pri soočanju z njimi šolnikom skoraj nihče ne pomaga, zato so v težkem položaju. Tudi starši so, kot pravijo, do njih bolj agresivni in marsikaj pričakujejo. V resnici pa lahko naredijo zelo malo, če otrok ne pozna meja.
»Otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami je treba nuditi pomoč, ampak v šoli smo učitelji. Ne vemo, kako naj ravnamo. Učenec je agresiven, enega udari, drugega spotakne. V naši šoli smo imeli primer učenca iz devetega razreda, pri katerem so se starši zavedali, da ima otrok težavo. Napeli so vse sile in vse vedenje, ki so ga imeli, in učenec je lepo zvozil, letos je v prvem letniku srednje šole. Pri drugemu otroku pa starši vidijo samo uspeh. Mora biti odličen, ni pa pomembno, če udari učitelja ali spotakne sošolca,« denimo pripoveduje ravnateljica ljubljanske OŠ Mirana Jarca Danica Večerić.
Da bi učitelji oziroma pedagoški delavci ali starši otrokom lahko pomagali pri uresničevanju njihovih potreb, potrebujejo dodatno znanje. »Zato morajo imeti možnost sodelovanja s specialnimi pedagogi, ki ta znanja imajo, če znanje seveda obstaja. O avtizmu na primer še zdaleč ne vemo dovolj, da bi osebe z motnjo avtističnega spektra sploh lahko zares razumeli,« pravi dr. Klara Skubic Ermenc, profesorica na oddelku za pedagogiko in andragogiko FF v Ljubljani in mama hčerke s posebnimi potrebami.
Podpora vsem učencem
»V Sloveniji imamo težave z vzpostavljanjem ustreznega sodelovanja in timskega dela, vendar premalo sodelovanja ni naš največji problem. Učitelji seveda potrebujejo pomoč ustreznih specialistov, potrebujejo pa tudi drugačno profesionalno naravnanost. V precej večji meri, kot je to značilno zdaj, bi učitelji v večinski šoli, torej v tisti, v katero se vključujejo otroci s posebnimi potrebami, morali prevzemati odgovornost za ustrezno podporo vsem učencem, tistim bolj in tistim manj tipičnim. Prevzemanje odgovornosti pa pomeni iskanje poti do otroka; nenehno iskanje strategij, ki bodo otroku omogočile biti človek. Biti slišan, vključen, spoštovan, prepoznan.«
Po njenih besedah to pomeni tudi iskanje načinov, ki bodo otroku omogočili doživljanje uspeha in tkanje prijateljstev. Pomeni oblikovanje učnih situacij, v katerih se bodo od njega življenja učili tudi drugi. »Otroci s posebnimi potrebami rastejo v okoliščinah, ki so bistveno drugačne od lastne izkušnje učitelja. To ovira medsebojno razumevanje in lahko kaj hitro vodi v oblikovanje stereotipne, pokroviteljske ali distancirane drže, namesto v vključujoč pedagoški odnos in dialog,« poudarja Klara Skubic Ermenc.
Nekateri učitelji se tega že zavedajo. Drugi se še bodo morali ozavestiti. Pri tem bi jim zaradi boljšega skupnega sobivanja in družbenega sožitja morali pomagati vsi; tudi starši tistih otrok, ki nimajo posebnih potreb.
