Borut Pahor in Jadranka Kosor sta v zadnjih dneh v sodobnejši in veliko blažji obliki spoznala vse tisto, kar je doživljal Ivica Račan, ko je doma predstavljal, kaj se je o meji med Slovenijo in Hrvaško dogovoril z Janezom Drnovškom. Leti 2001 in 2009 nista povsem primerljivi - takratna premiera sta določila mejne črte, tokratna se morata o načinu, kdo in kako jih bo potegnil, šele dogovoriti. Toda zaradi njunega dogovora se ne tresejo vlade in nihče še ni nikogar obtožil veleizdaje.
Imajo pa dogodki iz preteklosti in sedanjosti veliko skupnega: težave z opozicijo. Nihče, najbrž niti premiera, ni pričakoval, da bodo v opozicijskih klopeh molčali in gledali, kako si bosta na prsi pripela vse zasluge za prekinitev neznosnega stanja. Toda drugače kot Račan sta Kosorjeva in Pahor preživela prvi preizkus - tudi s pomočjo javnega mnenja v obeh državah, ki je opozicijske igrice hitrega zbiranja volilnih točk preprečilo s presenetljivo podporo dogovoru in tudi premieroma.
Svoje so dodali še mediji, predvsem hrvaški, ki so, začuda, sestopili z državotvornih branikov. Toda vsega tega ne bi bilo brez še enega tihega dogovora, katerega obrisi se že kažejo: premiera sta se očitno sporazumela, da si bosta, ko bo zaradi dogovora zaškripalo, vzajemno pomagala. Ko Kosorjeva doma razlaga, kaj se je dogovorila, in ko podobno počne Pahor, se zdi, da na Trakošćanu in v Ljubljani nista sedela za isto mizo ali da ne govorita o istem dogovoru. In kljub zelo nasprotujočim si interpretacijam dogovora se ne demantirata.
V okviru tega nenapadalnega pakta so očitno dogovorjene tudi usluge. Tako je Kosorjeva včeraj v saboru posredno priznala, da je njena diplomacija objavila sporočilo o tem, da se pogajanja nadaljujejo na podlagi drugega komisarjevega predloga, samo zato, da je pomagala Pahorju, ki je v tistem času prepričeval slovenske poslance, naj posvojijo dogovor, ki počiva na drugem, za Slovenijo menda ugodnejšem Rehnovem papirju, in deblokirajo hrvaška pogajanja.
Takšne premierske poteze - vse za preživetje sklenjenega in da bi se izognili Račanovi usodi - so zato v danih razmerah nepotrebnih pritiskov razumljive; vprašanje je le, kako dolgo bodo zdržale. Pogajanja o resnih stvareh se namreč sploh še niso začela.
Iz tiskane izdaje Dela