Bobri v naših vodah vse bolj doma

Novo mesto – Populacija bobrov v Sloveniji se je v 16 letih z nič povečala na približno 60 družin z od 300 do 400 osebki. Poznavalci pričakujejo, da bo še naraščala, s čimer se bo verjetno povečevala tudi možnost konfliktov, zato bo prihodnost te avtohtone in staroselske vodne živalske vrste odvisna od odnosa ljudi do nje.

Od zime 1998/1999, ko so sledove bobra prvič po iztrebljenju v 18. stoletju opazili na bregovih Radulje, so se bobri razširili vzdolž celotnega toka Krke s pritoki, ob Sotli in pritoku Bistrici, ob Kolpi in Dobličici, ki se izliva v Lahinjo, ob Dravi, Muri in Savi gorvodno do Krškega. Država je zaradi bobra kot ključne vrste v mrežo Natura 2000 leta 2004 določila dva habitata, ob Krki blizu Otočca in na Radulji, nato pa razširila habitat na Krki in na novo v mrežo vključila območje na Muri in dve območji na Dravi. Kaj več od določitve varovanih območij ni storila, bo pa verjetno morala, saj se bo populacija bobra povečevala.

Naravovarstveniki napovedujejo, da bo skoraj zagotovo tudi v primeru bobra treba poskrbeti za ozaveščanje in ukrepe, ki bodo omogočili sobivanje bobrov in ljudi, zlasti lastnikov kmetijskih zemljišč. Sledove bobrov je videti že na vsakem kilometru obrežja Krke od izvira do izliva, opozarja Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda republike Slovenije za varstvo narave (ZVN).

Sobivanja se bo treba naučiti

Na območjih, kjer živi bober, in v Prirodoslovnem muzeju Slovenije so se odločili, da bodo naredili korak naprej, da bi ljudje bobra spoznali. Ob dnevu bobrov, 7. aprila, so prvič pripravili predavanja o tej živali in ravnanju oziroma ukrepih za preprečitev škode. »Kajti ljudje so pravzaprav še vedno presenečeni, ko naletijo na sledove bobrov, in ne vedo dobro, kaj storiti. Sicer pa o bobrih niti raziskovalci vsega ne vemo, zato se moramo oboji sobivanja šele naučiti,« pojasnjuje Andrej Hudoklin, ki je prvi naletel na sledove bobrov pri nas konec 90. let.

Hudoklin je že takrat za mogočo ponovno naselitev bobra v Slovenijo predvidel prav meandre Radulje, vendar načrt zaradi finančnih težav ni bil uresničen. In bobri, potomci bobrov, ki so bili leta 1996 z Bavarske preseljeni v rezervate hrvaške Posavine, so se nato kar sami priselili prav tja. Bobrišče na Radulji je bilo v Sloveniji edino znano do leta 2002. V letih 2003 in 2004 so njihove sledove opazili v zgornji Krki, na Dobličici in Muri, sledilo je opažanje bobrišč na Sotli (2005), na Dravi (2006), lani na Kolpi. »Bober prenese marsikaj, tudi ne prav čisto vodo in bližino ljudi. Bobrišča imajo na primer v bližini domačij in celo nogometnega igrišča, na Krki ga gradijo celo na rečnem obrežju skoraj v središču Novega mesta. Bobri so ključna vrsta naštetih rečnih ekosistemov, ki s podiranjem dreves, graditvijo jezov in erodiranjem brežin lokalno povečujejo pestrost habitatov in naravno ohranjenost,« pojasnjuje Hudoklin.

Škoda za zdaj zanemarljiva

»Bober, ki je bil nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, se bo verjetno tudi zdaj širil, če bo le našel ugodne življenjske razmere in če bo zaradi svoje okornosti na kopnem lahko prišel do primernega habitata. Lahko špekuliramo, da bi na Ljubljansko barje prej prišel iz izvira Krke kot po regulirani Savi,« pojasnjuje Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. In ker obrežna vegetacija naših rek vse bolj peša, bober v naši kulturni krajini pa nima naravnih sovražnikov, je velika verjetnost, da bodo konflikti z njimi, pravi Kryštufek.

Ker njive pogosto segajo do brežin, se bobri lotijo tudi poljščin, a škoda je za zdaj praviloma zanemarljiva. Najučinkovitejši način omejevanja škode pa je ohranjanje od pet- do 15-metrskega vegetacijskega pasu na brežinah, kar določa tudi zakon o vodah. Kot so nam potrdili na Zavodu za gozdove Republike Slovenije in Lovski zvezi Slovenije, je prijavljenih škod za zdaj malo, kar pa ni vzrok, da ne bi k upravljanju populacije pristopili aktivno. Lovci so prepričani, da je regulacija populacije samo vprašanje časa.