Bodisi požrtvovalna mati bodisi sumljiva prostitutka

Krepi se skrb vzbujajoča ideologija, ki poudarja, da so ženske primarno matere.

Tue, 08.03.2016, 12:00
Dan žena je zgodovinski poklon prejšnjim generacijam in sodoben opomin današnji.

Celo najbolj izpostavljene in odprte institucije v naši državi ženske enakopravnosti še niso usvojile.

Mednarodni praznik dan žena je veliko več kot samo hvalnica ženski. Je praznik, posvečen dolgemu boju za spolno enakopravnost in pridobitev ženskih pravic, ki so bile sprejete postopoma, zdi pa se, da enako tudi izginjajo.

»Osmi marec praznujemo v spomin na težko pridobljene pravice, ki ženskam nikoli niso bile podarjene – izborile so si jih same,« poudarja doc. dr. Vesna Leskošek, raziskovalka socialne politike, družbenih neenakosti in študij spolov. »Vse te težko priborjene pravice pa v sedanjem času z veliko lahkoto izgubljamo.«

Nikdar končan boj

Da danes sploh lahko praznujemo dan žena, so morale predstavnice ženskega spola dolgo vztrajati, da bi enakopravno stale ob boku moškim, zabrisati posplošene predstave, da se njihova družbena vloga dogaja za štedilnikom oziroma v krogu družine in gospodinjstva, in se odreči možnosti zgolj sodelovanja v političnem dogajanju.

Demonstracije in angažirano delovanje ženskih združenj od preloma prejšnjega stoletja do začetka prve svetovne vojne so bili omejeni predvsem na območje nekdanjih srednjeevropskih socialističnih in socialdemokratskih držav, saj ženske še niso smele na volišče, poleg tega pa so jim prepovedali vsakršno politično združevanje. Nato so ženske pridobile osnovne politične, ekonomske in socialne pravice – zmagoslavni mejnik je bila uzakonjena volilna pravica, za katero so se borile desetletja, ponekod tudi več kot sto let.

Dosežke žensk, ki niso klonile pred življenjem v manjvrednih razmerah, narekovanih iz moškega sveta, je Organizacija združenih narodov leta 1977 priznala, jih potrdila za mednarodni praznik in tako ovekovečila. Toda, ali potrditev dneva žena za mednarodni praznik, ki ga priznavajo v več kot stotih državah, pomeni, da so pravice ohranjene za večno?

Gospodinje tudi v službi

Ženske so si v preteklem stoletju izborile pravico do izobraževanja in zaposlitve. A kljub izborjenim temeljnim pravicam so bile mnoge v 20. stoletju vpete v patriarhalna razmerja, v njih pa izpostavljene nasilju, poniževanju in diskriminaciji. »Ženske so nekaj bitk dobile, vendar boj za njihove pravice, dostojanstvo in mesto v družbi še zdaleč ni končan,« meni Vesna Leskošek.

Danes so najbolj enakopravne v izobraževanju, saj jih je v prosvetnih poklicih zaposlenih celo več kot moških. Bolje plačana delovna mesta so jim gotovo laže dostopna, toda … »Najdemo jih na drugem ali tretjem mestu vrha piramide, težko pa se prebijejo na prvo,« opozarja Leskoškova. Na vprašanje, zakaj, pojasni, da jih družba še naprej vrednoti kot dobre gospodinje in negovalke pa tudi kot pridne delavke, ne razume pa jih kot osebe, ki so po sposobnostih izenačene z moškimi.

Dr. Eva D. Bahovec, profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer med drugim poučuje predmet ženske študije, zgodovinske pa tudi trenutne razmere prikaže na svoji akademski izkušnji: na fakulteti v pretežno moškem okolju, a kljub temu pretežno s kolegicami, prevzema več mentorstev diplom. To imenuje za sodobno obliko »neplačanega ženskega gospodinjskega dela« v znanosti.

Nevarnost nazadovanja

Dobrih sto let po tem, ko je feministka in socialistka Clara Zetkin predlagala, da bi imel dan žena mednarodne razsežnosti, pomen praznika pri nas izgublja svoje zgodovinsko bistvo. Po besedah Leskoškove je »šel po osamosvojitvi skozi preizkušnjo, ko so ga zaradi ideoloških sprememb želeli nadomestiti z materinskim dnevom, ki poudarja, da so ženske primarno matere, šele potem … vse drugo«. Poudarja, da nobena pravica ženskam ni bila podarjena oziroma ni obstajala nobena dobra vlada, ki bi bila zaslužna za napredek pri enakopravnosti spolov. Višjo raven blaginje so tako dosegale mimo samoumevnih določil, ki bi bila sprejeta brez dolgotrajnih pritiskov in bojev.

Da družba stopiclja na mestu oziroma se spolna neenakost spet poglablja, ugotavlja tudi Eva D. Bahovec, ki uvajanje materinskega dneva kot domnevnega ekvivalenta vidi kot skrb vzbujajočo posledico vnovične redukcije ženske na mater: »Gremo dva koraka naprej in korak nazaj – upam, da ne ravno nasprotno! Imamo urejeno zakonodajo in politiko nediskriminiranosti, hkrati pa se povsod poudarjajo neke – nove ali stare – normativne figure ženskosti; ta je bodisi požrtvovalna mati bodisi sumljiva prostitutka. Ali pa je ženska definirana kot 'aprilsko vreme', kar ne more biti nič dobrega.«

Zgodovina, ki ne bi smela v pozabo

Povod za praznovanje mednarodnega dneva žensk je bila vrsta dogodkov, ki so sledili stavki žensk za izboljšanje delovnih razmer leta 1908 v New Yorku. Delodajalec jih takrat ni uslišal, temveč jih je zaprl v tovarno. Še istega dne je bila v plamenih. Protestom tobačnih in tekstilnih delavk je leta 1909 sledilo še dvajset tisoč šivilj na Manhattnu. Gibanja ni bilo več mogoče ustaviti. Sredi 20. let prejšnjega stoletja so Nizozemke in Avstrijke na socialističnem kongresu v Hamburgu že dale pobudo za počastitev dneva žensk. Kmalu zatem so okrepile boj proti prepovedi odločanja o splavu, vezanosti na zgolj gospodinjska opravila, neenakim delovnim razmeram. Zaradi vpletenosti v vojno so njihove zahteve pridobile tudi antifašistično noto. »Civilni zakon, razveza in splav so bile osnovne pravice, ki so jim omogočile, da so lahko izstopile iz zlorabljajočih in nasilnih zakonskih zvez,« je jasna Leskoškova.

Čeprav se zdi, da je konec druge svetovne vojne prinesel vsesplošen razcvet enakosti, je bil – ne glede na ideologijo, ki je prevladala v posamezni državi – politični vpliv žensk še naprej zanemarljiv. V 70. letih je zato žensko gibanje spet oživelo; odtlej so vse manj protestirale kot delavke in vse bolj kot feministke, skozi zgodovino sistematično poniževane in ožigosane z negativnimi pečati.

Boja, kažejo dejstva na vseh koncih sveta, še dolgo ne bo konec.

Prijavi sovražni govor